Opis
Iz knjige:
»Kako lepo, sem si dejal, pristali smo, spet smo tukaj, in tudi sam nisem pisatelj niti ni pisateljica Terézia Mora, midva piševa
in sva pisala in bova pisala in še kar pisala, dokler se ne bova naposled znašla med knjižnimi platnicami v poslednji, če uporabim
besede Terezie More, Zgodbi nekega vnebovzetja.«
Avstrijski pisatelj Josef Winkler (1953) si je kot otrok brezupno želel besed, in čeprav doma niso bili revni, mu je bilo vedno rečeno,
da „za knjige ni denarja“. Svoj jezik, ki ga je ohranil do danes, je tako našel v cerkvi, kjer je odkril njegovo melodičnost, čarobnost
ritualov in ponovitev, ki delujejo kot zarotitev – ritem litanij je postal ritem njegove proze. Prav tako je v cerkvi našel ključne
podobe, ki vse do danes zaznamujejo njegov predstavni svet: angel, monštranca, križ… Winkler še danes o procesu pisanja govori
kot o hkratnem branju in pisanju, v svoja dela vključuje številne citate iz del kolegov ter njihove knjige nosi s seboj po mestu in na
potovanja.
V knjigi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem iz leta 2008 zaobseže vse najpomembnejše postaje: poleg rodne
Koroške še Italijo, Indijo in Mehiko, kraje, ki so ga s svojim kričeče pisanim življenjem in posebnim odnosom do smrti še posebej
zaznamovali. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi najvišje literarno priznanje v nemškem
govornem prostoru, Büchnerjevo nagrado.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.