Tropine

Ko je Tone Kuntner dopolnjeval šestdeseto leto svojega življenja, je pripravil zbirko šestdesetih pesmi in jo v skladu s svojim metaforičnim svetom naslovil Tropine. Da bi bila naslovna napoved jasnejša, je v njej treba poiskati pesem Ko si iztisnil in ves tisti ciklus, ki govori in poje o svetu kot sadovnjaku ter poetu kot gospodarju, ki svoj živdan z ljubeznijo gospodari v njem. Ko se mu na koncu zazdi, da je iz pridelanih in pobranih plodov iztisnil še ¯zadnje zrelo spoznanje®, je prepričan, da pa lahko preostale tropine ¯veselo zavrže®. Vendar ga moder kmet pouči, da tudi to, kar je preostalo, ni za odmet, polno koristnega se še skriva v njem za dušo in telo – po kmečko preprosto in oprijemljivo: žganje in kis. – Šestdesetletniški obračun, ki je po Kuntnerjevo trpko mehek, obkoljen z zvestobo rodnemu slovenjegoriškemu svetu, zemlji, kmetstvu, Mariji Snežni ter obdan z bilančnimi vprašanji o tem, kar je Jenko imenoval ¯kratke sanje® in je v resnici življenje, se namreč ves čas zdi zelo blizu vdani poražen osti. – Ali je kaj na tem, kar živimo, kar počenjamo – vseeno, ali smo kmetje ali poet je? Ali je življenje res ¯milost in sreča®? ¯Ali je sploh kje kakšna prihodnost?® Ali je bilo kakorkoli smiselno, kar smo počeli? – Znana obračunska vprašanja, ki pa jih je pesniški Kuntner s to zbirko poezije popeljal v svet zemeljskega in človeškega trajanja: nič ni dokončno odpadlega, vse ima svoj smisel, vse prehaja iz enega polnega stanja v drugo, tako kot pomlad – po stari primeri – sleherno leto znova prikliče iz navidezne smrti novo življenje. Ali pa, kot o živih in mrtvih ljudeh oznanjajo zadnji stihi v zbirki: ¯Mi tu, vi tam, a neločljivi: v živih mrtvi, v mrtvih živi® – ter geslo pred njimi: ¯Vsakdo začasen. Skupaj večni®. – Torej je!Je vredno! Tudi verzi in pesmi kasnejših let, ki se mogoče pesniku v bridki uri zazdijo samo še pesniške tropine, nosijo v sebi svoje dragocenosti, to sicer niso več visokopoletni in zgodnjejesenski mošt, ki se je iskril od življenjske sile, je pa zadržana in vdana poetska modrost, sprijaznjena z minevanjem in njegovo blagodejno, čeprav nerazumljivo smiselnostjo….