Opis
Gotovo ljubite debele, tolste, holesterolske romane. Romane, ki hočejo imeti težo. Težke romane. Špehe, s katerimi se lahko vedno zapletate v polemiko o razliki med argumentom teže in težo argumenta. Ko vidim špeh, vem, da se je avtor ubijal, da bi ga napisal – in morda ga je pisanje tega špeha tUdi res ubilo. Ko držim v rokah špeh, se vedno po malem počutim kot mrliški oglednik. Toda žalne koračnice so povsem odveč – špehi so namreč že davno postali industrija.
Hočem reči, že davno so izumili vse retorične zvijače, ki piscu omogočajo hitro pisanje špeha, hitro kopičenje strani. Zato je čas, da si zastavimo usodno vprašanje: zakaj so romani tako debeli? Jasno, ne govorim o romanih 19. stoletja. Hugo, Stendhal, Balzac, Gogolj, Dickens, Thackeray, Flaubert, Tolstoj, Dostojevski in Zola so imeli dovolj legitimnih razlogov za pisanje špehov. Zdaj pa je že lep čas drugače. Ali kot v romanu Če neke zimske noči popotnik (Se una notte d’inverno il viaggiatore, 1979) pravi !talo Calvino: "Dandanes so dolgi romani bržkone nesmisel: razsežnost časa je razpadla na kosce, živimo in mislimo lahko samo v časovnih drobcih, ki se oddaljujejo vsak po svojem tiru in takoj izginejo…
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.