Opis
Trezen in izjemno nazoren prikaz himalajskih privlačnosti in osornosti, usodnih zasukov in bleščečih uspehov, človeške poniglavosti in muhavosti – in seveda zavzetosti in askeze in krhkosti. Skoraj četrtina nastopajočih v knjigi je v navalu mladostnega vzgona prestopila usodno črto, nekateri prav na velikem Kanču, »gori, ki ne vrača svojih žrtev«, kot pravi avtor.
Zastrto ravnino doline Gangesa in globoko modro nebo je ločevala neprekinjena valovita črta himalajskih vrhov. Kakor se je letalo premikalo naprej, tako so vrhovi ob svojem mimohodu prekrivali drug drugega, se pomikali nazaj in odstopali mesto naslednjim. Potem je bela valovnica počasi poniknila v megleno atmosfero in lep čas med zemljo in nebom ni bilo ničesar. Nazadnje pa se je že precej dlje iznad nedoločne sivine dvignila bela gmota nedoločljive oblike, še najbolj podobna ogromnemu kumulusu. Privid? Bila je Kangčendzenga, tretja najvišja gora na svetu, bolj pogorje kot gora, ločena od niza osemtisočakov daleč na vzhod, vozlišče vseh gora in grebenov vzhodnega Nepala in Sikima.
Bilo je leta 1965, cilj odprave je bil Kangbačen, edini od petih vrhov Kangčendzenge, ki ne dosega višine osem tisoč metrov. Drugi štirje vrhovi so vsaj pol kilometra višji. Še slutil nisem, kako bo ta gora posegala v moje življenje, koliko usod se bo odvilo na njej, koliko solza veselja, obupa, sreče in žalosti se bo prelilo na njenih pobočjih. Takrat je bila le bleščeča bela gora, čista in prazna, čakajoča, da nanjo napišemo svojo prvo zgodbo, pa čeprav samo na njenem najnižjem vrhu.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.