Roman zajema obdobje od sedemdesetih do devetdesetih let 20. stoletja, leta, ki so bila za Kubo zelo kontradiktorna, še prav posebno prva polovica devetdesetih. Za oblikujoči se individuum, kot je protagonistka romana (oziroma kot je bila celotna pisateljičina generacija v tistem obdobju), je bil to čas nepričakovanih in včasih kar preveč bolečih odkritij. Družba se je nenadoma spremenila, na plan so privrele stvari, ki jih prej ni bilo videti. To so bili časi ostrega skepticizma. In na tem odru se gibljejo junaki Tišin. Da bi pobegnili pred zbeganostjo, zmedo in nemočnim spremljanjem, kako se svet okoli njih ruši, si vsak izbere svojo pot. Vsak poišče svoj način, da pobegne: alkohol, droge, glasba, improvizirana plovila in splavi, avioni, celo samomor. Obstaja mnogo načinov. Protagonistka zagovarja pravico, da vsak posameznik izbere svoje življenje. Ona ne obsoja, samo pripoveduje, kot bi gledali film. Njena vloga je biti opazovalka in pripovedovalka. Toda njen pogled in njene besede so grenke, pikre in celo jedke. Njena pot je iskanje tišine. To pa je na Kubi zelo težko, saj je že kar po definiciji hrupna dežela.