Roman brez slepomišenja in olepševanja na široko odpre vrata v svet bolnika in njegovih svojcev, ki jih bolezen trpinči vsaj toliko kot njega samega, če ne še bolj.

Za nas premagati strahove pomeni še pozabiti kdaj pa kdaj na vse in prisluhniti utripu našega narodnega bistva. Prisluhniti zgodovini naših tal. Okušati jedro domače kulture in vedeti hkrati tudi za vse vetrovne smeri. Biti navezan matično duhovno zakladnico in razločevati med političnimi in kulturnimi mejami.
Vedeti, kdo je tvoj brat v narodu in kulturi, čeprav so ti njegova gesla tuja in morda sovražna.

Ko zbolimo, iščemo pomoč na vseh internetnih straneh, preizkušamo recepte, ki mogoče sploh niso pravi za nas in naše zdravje. Pomoč iščemo pri zeliščarjih, ki lahko zaradi nepoznavanja ozadja bolezni svetujejo napačno. Pa si lahko pomagamo sami v dobri družbi z naravo in pridobimo hkrati veliko svežega zraka in energije? 

Ročne lutke so idealno didaktično sredstvo za vzpodbujanje govora, bogatenje besednega zaklada in razvijanje motoričnih spretnosti. Z lutko otroci izgubijo strah pred nastopanjem, pri izdelavi pa razvijejo svoje kreativne sposobnosti. Lutki z igro vdahnejo življenje, se z njo poistovetijo, pogovarjajo in nenadoma jih ta popelje v pravljični svet.

Domišljeni tekaški vodnik, ki so ga nemško govoreči tekači okronali za biblijo za rekreativne in profesionalne športnike, teoretično in praktično povzema najnovejša dognanja na tekaškem področju.

Prisrčna slikanica o zmaju Zumbombonu, ki se uči pomembnosti učenja v življenju. Kot je ugotovil mali zmaj – več se učiš, bolje letiš.

Znanje torej podarja krila in odpira nove možnosti.

Roman z Nobelovo nagrado za književnost nagrajenega avstralskega pisatelja literarni kritiki opisujejo kot delo, ki ga je doletela velika smola – v Whitovih zamislih je bil načrtovan kot tridelen, vendar brez delitev na poglavja.

In tako se je zgodba (mythos) ohranila ter ni propadla. Ohranila bi lahko tudi nas, če je ji bomo dali prepričati; dobro bomo prebrodili reko Pozabe in (svoje) duše ne bomo omadeževali, ampak bomo menili, da je duša nesmrtna in da je zmožna prenesti vse dobro in slabo, in se bomo vedno držali poti (ki vodi) navzgor, ter si bomo na vsak način prizadevali za pravičnost, združeno z razumnostjo, da bomo prijatelji sebi in bogovom.

Religiozna vera, v kakršni koli obliki, vedno vključuje temeljno domnevo – da namreč obstaja resničnost onstran resničnosti navadnega, vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna. Drugače povedano, religiozna vera vključuje prepričanje, da obstaja usoda, ki presega smrt in uničenje, ki, kot vemo, ne čakata le nas, temveč na tem svetu, človeško vrsto in planet, na katerem se odvija zgodovina, in (če ima sodobna fizika prav) vse vesolje.

V sami naravi obreda – vsakega obreda, kar pomeni tudi krščanskega – je kot nujnost, kot nekaj bistvenega, predstava o nekem (simbolno določenem) redu. Kot vemo, pogosto že sam obred navadnim smrtnikom približuje sakralno tako, da se ga skorja dotaknejo.

Na slovenske knjižne police je prišla nova knjiga s področja obveščevalne dejavnosti z naslovom »Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi«. Avtor knjige je dr. Damir Črnčec, generalni direktor Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo.