Avtor: Andra in Tatiana Bucci

Jaz in ti, deklici iz Auschwitza: najina zgodba o preživetju holokavsta

V Auschwitz-Birkenau je bilo deportiranih več kot 230.000 dečkov in deklic iz cele Evrope, le nekaj deset jih je preživelo. To je dramatična zgodba dveh preživelih. 28. marec 1944: člani družine Perlow, Judje z Reke, so aretirani in deportirani v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Sestrici, šestletna Tatiana in štiriletna Andra, preživita selekcijo, in skupaj z bratrančkom Sergiom so internirani v t.i. Kinderblocku, otroškem oddelku, ki je namenjen najsurovejšim medicinskim eksperimentom.

Na večer 28. marca 1944 glasni udarci po vratih prebudijo odrasle člane družine Perlow v nočno moro, ki jo že dobro poznajo. Mir, ki so ga po romanju čez celo Evopo na začetku dvajsetega stoletja, ko so bežali pred protijudovskomi pogromi, končno našli na Reki, je surovo prekinjen: babica, njeni otroci in vnuki so aretirani, in po kratkem postanku v Rižarni Sv. Sobote v Trstu deportirani v Auschwitz-Birkenau, kjer so mnogi člani družine ubiti.

Sestrici Tatiana (6 let) in Andra (4 leta) preživita selekcijo, morda, ker sta bili zamenjani za dvojčici, morda, kjer je bil njun oče katolik, ali pa preprosto, kjer je bila takšna njuna usoda. Internirani sta skupaj z bratrancem Sergiom (7) v Kinderblocku, otroškem oddelku taborišča, kjer so otroci podvrženi najbolj surovim medicinskim eksperimentom. V tej knjigi sestri Bucci prvič prvoosebno pripovedujeta o tem, kar sta preživeli: mraz, lakoto, igre v blatu in snegu, nepojmljive kupe trupel nagrmadene v kotih, skrivne obiske matere, ki je bila shujšana do neprepoznavnosti. V ozadju je neprestano tisti dimnik, ki bruha dim in plamene, oziroma kot mu pravijo paznice, edini “izhod” za vse Jude.

Absurdni in tragični vsakdan v Birkenauu se brez kakšnekoli obrazložitve vsidra v misli deklic, ki se prepričata, da je to “normalno” življenje. Preprosto način, da obstaneta in preživita tragedijo, ker navada zabriše strah. Po devetih mesecih pekla se pojavi vojak v drugačni uniformi in z rdečo zvezdo na pokrivalu. Na obrazu ima nasmeh in deklicama ponudi rezino salame: piše se 27. januar 1945, dan osvoboditve. A osvoboditev ne pomeni konca njunega romanja. Preteči mora še veliko časa, preden se Tatiana in Andra ponovno najdeta s starši in jima je vrnjeno ukradeno otroštvo. Sestrici preživita še eno leto v sivi sirotišnici v Pragi in nekaj mesecev v Lingfieldu v Angliji, zbirnemu centru, ki ga upravlja Anna Freud, kjer končno znova zaživita običajno življenje.