Knjigo bi lahko označili tako za mladinsko kot za vzgojno povest. V slednjem smislu ni namenjena le mladim bralcem, ampak v enaki meri tudi staršem in vzgojiteljem. Številne izdaje te povesti pričajo o veliki priljubljenosti tega dela, kajti pisatelj sicer lahkotno vendar realistično opisuje življenje, kakršno je bilo pred skoraj stoletjem, poleg tega pa je delo tudi humorno in zabavno, saj zna pisatelj bridke resnice povedati s pravšnjo mero humorja…

»Prerokba… svetla zvezda bo padla z neba … in mnogi bodo umrli od njene trpkosti.«

London, 1756. leta. V svoji podstrešni sobi na Bloomsbury Squaru sedi dr. Sabian Blake – astronom, znanstvenik in mojster kabale. Dr. Blake ima v lasti Nemorensis, starodavno knjigo, ki skriva skrivnosti vesolja. Na robu njenih strani je napisana skrivnostna prerokba, katere razrešitev bi lahko pomenila ključ do uspeha pri rešitvi Londona pred uničujočo usodo. Vendar se za knjigo zanimajo tudi drugi, ki imajo bolj pogubne namene …

Zgodba o čarodejstvu, izdajstvu, spletkah in nadnaravnem boju, ki prihaja izpod peresa avtorja mednarodne uspešnice Gospodar senc, je postavljena v bogato zgodovinsko ozadje in bo navduševala bralca do zadnje strani…

Deset let je minilo, kar so začeli nastajati ti spisi. Skupaj zbrani pomenijo, da bom njihovo aktualnost neusmiljeno potisnil v zgodovino. Zgodovina drsi naprej, spisi bodo natisnjeni na papirju odreveneli. Njihova knjižna izdaja pomeni zaščito metafor, ki so se mi zgodile v času, ki sem ga razumel politično in literarno hkrati in se mi je država zdela slabo napisano literarno delo. V politično razumevanje sveta sem prišel namreč naravnost iz literature in literarne kritike, kar me je puščalo jezikovno svobodnega, metaforično neodgovornega in kritiško zavezanega literarnim idealom. Slovenska država se mi je zdela delo, ki je nastajalo z obilico literarnega talenta, ki se nikakor ne zna organizirati v spodobno napisan roman. Tako se je začelo pisanje kritike, pri kateri sem pozabil na literarnoteoretično distanco in telebnil naravnost med platnice svojega pisanja. Zato bom na začetku te kritiške zgodbe ponovil besede, ki sem jih zapisal na drugem stroju, ob drugi priložnosti in povedal pod žarometi na kraju, kamor v usodo vdani opazovalec sveta ne sme stopiti. Pravzaprav se je zaradi razlogov, ki sledijo, vse začelo.

Zgodilo se je v času po končanem osamosvojitvenemu veselju nad novo, enotno in avtonomno skupnostjo, po velikem in samozavestnem samo zaupanju, ko se je zdelo, da je moderna evropska družba slehernem izmed nas, v sleherni instituciji in sleherni politični stranki in da se lahko uzre v vsakem slovenskem časopisu…

ODLOMEK IZ KNJIGE:

NEKEGA DNE JE ZAPUSTIL SVOJ DOM. TIHO, SKORAJ PO PRSTIH, SE JE ODPRAVIL PO BELI CESTI. ZA NJIM SE JE VRTINČIL PRAH, REGRATOVE LUČKE SO SE DVIGALE V NEBO IN TRAVA SE JE GLOBOKO PRIKLANJALA K TLOM.

NA DREVESU OB POTI JE SEDEL PTiČ. BIL JE UTRUJEN OD CELODNEVNEGA POTEPANJA, ZATO SE JE RAZVESELIL NEZNANCA IN GA OGOVORIL:
»HEJ, POSTOJ ZA HIPEc. SEDI POD DREVO IN SE IGRAJ Z MENOJ.« VETER JE TIHO SKLONIL GLAVO IN NESLlŠNO ŠEPNIL: »IŠČEM NEKOGA,
KI BI ME NAUČIL PETI. NE MOREM SE IGRATI S TEBOJ, KDO VE,
KAKO DOLGA POT JE PRED MENOJ.«
»LEPO, DA SVA SE SREČALA,« JE ČIVKNIL PTiČ.
»NAUČIL TE BOM PETI, A LE ČE SE BOŠ
IGRAL Z MENOJ…

Friedrich Nietzsche (1844-1900) je svojo knjigo Jutranja zarja iz leta 1881 kar nekajkrat sam ocenil. Že v knjigi sami, v 454. aforizmu, nam o njej pravi tole: “”Knjiga, kot je ta, ni za to, da jo prečitamo ali beremo drugim, pač pa za to, da jo še zlasti na sprehod ih in potovanjih vedno znova odpiramo, vanjo moramo znati vtakniti glavo in jo znova potegniti iz nje in okoli sebe ne smemo imeti nič običajnega.”” Tako je Jutranjo zarjo moč brati prav zaradi tega, ker je sestavljena iz fragmentov z relativno samostojno vsebino. Fragmenti večinoma obsegajo le po en odstavek in delujejo zato kot sentence: kot v eno samo misel povzet razmislek o izbrani temi, npr. o resnici, poštenosti, morali, religiji, Bogu, sočutju, itn. Ko Nietzsche poudari, da pri branju knjige oz. fragmetov iz nje ne smemo imeti okoli sebe nič običajnega, nas posredno opozori na to, da tudi ti fragmenti, namreč kot sentence, niso nekaj običajnega.
Sprva je fragmente, ki jih je zbral v Jutranji zarji, na¬meraval izdati pod naslovom Lemež; to je bil naziv, pod katerega je Nietzsche (1989: 220) uvrščal, kakor je razvidno iz njegovega spisa Ecce homo (1889), že svoje sentence, ki jih je objavil v knjigi Človeško prečloveško (1878): “”V globoko v gozdovih skritem kraju v Češkem gozdu, v Klingenbrunnu, sem kakor bolezen nosil okoli svojo melanholijo in zaničevanje Nemcev – in tu pa tam pod skupnim naslovom Lemež napisal kakšen stavek v dnevnik, sama trda psychologica, ki jih bo nemara še mogoče srečevati v Človeškem prečloveškem.”” Lemež je del pluga; ne tisti del, ki kot pokončni, a navzdol obrnjeni nož v sprednjem delu pluga zemljo le reže, s čimer odpira…

Slovenski prevod knjige, ki prinaša najtehtnejše misli Nietzschejeve filozofije življenja, prihaja zdaj v naš kulturni prostor. Knjiga prinaša misli, ki jih je Nietzsche premislil in zapisoval pretežno v letih 1884-1888, torej pred nekaj več kakor sto leti. V sedanji obliki je knjiga prvič izšla leta 1906, ko se začne samosvoja zgodovina njenega delovanja in obenem tudi problem njene avtentičnosti. Knjiga je veljala in še velja za Nietzschejevo najpomembnejše filozofsko delo. Vendar je treba povedati, da Nietzsche nikoli ni napisal dela Z naslovom »Volja do moči«.
Iz ogromne zapuščine njegovih zapisov sta jo sestavila in izdala Nietzschejeva sestra Elisabeth Forster Nietzsche in njegov prijatelj in pomočnik Peter Gast (njegovo pravo ime je Heinrich Koselitz). Izdajatelja kritične izdaje vseh Nietzschejevih del in celotne zapuščine, namreč Giorgio Coui in Mazzino Montinari (knjige so izhajale pri založbi Walter de Gruyter od leta 1967 do 1977), silovito izpodbijata knjigo »Volja do moči«. Tako npr. pravi Mazzino Montinari tole: »Izbira besedil, graditev nekakšnega Nietzschejevega sistema v ,Volji do moči’, kar je imelo težke, desetletja trajajoče posledice za raziskovanje Nietzscheja, gre edinole na račun obeh filozofskih (in filoloških) nulitet Heinricha Koselitza (alias Petra Gasta) in Elisabeth Forster-Nietzsche.« Da pa je bila epohalna kompilacija ,Volja do moči kot Nietzschejevo poglavitno filozofsko delo znanstveno nevzdržna, so dokazali 1906/07 Ernst in August Horneffer, kakor tudi 50 let pozneje Karl Schlechta.« (Iz predgovora k 14. zvezku kritične izdaje, str. 11/12.)…

Neme prošnje, ki vpijejo do neba
Vivisekcija z duhovnega stališca

Živali so – prav tako kot celotno stvarstvo – nam zaupano življenje, v katerem je Božji Duh. Poskusi na živalih so negativni vzroki, ki silijo k učinkom. So krivda, ki jo mora nositi človeštvo in je vanjo vpleten vsak posameznik. Številne neme prošnje grozljivo mučenih živali vpijejo do neba in trkajo na naša srca. Kdo želi odpreti svoje srce?…

Knjiga Vesela znanost ima v Nietzschejevem opusu posebno mesto. Da bi ustrezno razumeli njen posebni značaj, moramo najprej ugotoviti celotno osebno stanje njenega pisca v teku njegovega filozofsko dejavnega življenja, ki je trajalo okroglo dvajset let. Znano je, da Nietzsche po svojem študiju ni bil filozof, ampak klasični filolog za grško in rimsko antiko. Ko je končal ta študij, je kot petindvajsetletni mladenič dobil mesto profesorja za klasično filologijo na Univerzi v Baslu leta 1869, kjer je ostal do leta 1878, ko se je zaradi težke bolezni moral predčasno upokojiti. S tem se je končalo njegovo prvo desetletno dejavno razdobje, začelo pa se je njegovo drugo ustvarjalno razdobje, ki je trajalo do konca leta 1888, ko ga je v Torinu zadel dokončni nepopravljivi duševni zlom in je v povsem somračnem stanju umrl šele leta 1900. Tako se nam pokažeta dve jasno razločeni ustvarjalni razdobji Nietzschejevega življenja.
Vendar ločnice, ki jo omenjam, ne zaznamuje le omenjeni vnanji dogodek Nietzschejeve predčasne bolezenske upokojitve, ampak pomeni neko hudo temeljito spremembo Nietzschejeve osebnosti v celoti, njegovega telesnega, duševnega in duhovnega stanja. In prav to si moramo zdaj približati, da bi razumeli tisto njegovo kompleksno stanje, iz katerega se je porajalo besedilo Vesela znanost (1882) inv prav tako njena predhodnica Jutranja zarja (1881). Ze naslova nakazujeta neko njegovo novo vedrino in moč. Kakor je očitno, sta deli nastajali že v času po njegovi upokojitvi. V času njegove profesure v Baslu pa so nastala bvesedila Rojstvo tragedije iz duha glasbe (1872), Času neprimerna razmišljanja…