[email protected]
24/7 odgovarjamo za vas
\n
knjige.plus – super knjige za super ceno
Zgodba se dogaja v letih 1860 do 1880 v Južni Afriki. Trileten otrok se zgubi v gozdu v Knysni in ga ne najdejo več. Devet let pozneje državna uradnika, ki delata popis prebivalstva, najdeta pri črnski družini v Long Kloofu, milje in pogorja stran, na drugi strani gozda, belega otroka. Odvzameta ga Fieli Komoetie, ki ga je vzgojila, vrnejo ga »pravi« družini. Prisilijo ga, da prevzame drugo ime in da tujca imenuje oče in mama, on pa samo čaka, da bo Fiela prišla ponj. Fiela pa je nemočna pred oblastjo in ne pride. Šele ko odraste, se sam odpravi iskat resnico, kdo sploh je. Kaj ni mar Benjamin Komoetie, kljub temu, da je bel, njegova mama Fiela pa črnka? Kaj ni ženska, ki ga ima rada, čeprav ga ni rodila, vendar njegova mama? Je res Lukas van Rooyen, otrok, ki se je izgubil v gozdu? Je res sin pokvarjenega, lenega, prevarantskega belega drvarja Eliasa van Rooyna? Je mogoče čisto nekdo drug?
Zgodba nam da močan občutek za kraje v Južni Afriki. Dalene Matthee nas vodi po temnih gostih gozdovih Knysne, kjer še hodijo sloni, ki imajo skrivnosten spomin in snujejo maščevanje lovcem na okle, kjer revni prebivalci sekajo drevesa, ki pomenijo njihovo prihodnost, in po planotah, kjer divji noji, ki lahko z eno samo brco raztrgajo človeku trebuh, še prosto tekajo po travnikih, kjer se Fiela bori proti rasizmu. Kaže nam deželo, sestavljeno iz nasprotij in razlik, iz črnih in belih, iz oportunizma in ljubezni…
Knjiga črpa iz zakladnice starodavne tolteške modrosti. Prepričljivo nas vodi po poti k novemu izkustvu svobode, resnične sreče in ljubezni.
V mraku je po nekaj ureh od skladovnice lesa ostal samo še kup žareče žerjavice. Razgrabili so ga v dolgo preprogo. In zdaj naj bi se jaz sprehodil čez? Smešno, nerazumljivo. Prevzel me je občutek, da bi se nekdo rad pošalil na moj račun. Stal sem približno dva metra vstran, preproga je žarela, oranžno rdeči sij me je neustavljivo privlačil. Dr. Kurt Schweighart je sem ter tja poravnal žerjavico. napetost v meni je naraščala. Se bom odločil, bom sprejel izziv?
Ljudje so počasi stopali po žerjavici. Kakšnih deset jih je že šlo mimo, ko se je odpravila starejša gospa, ki se je sicer le s težavo premikala. V trenutku sem se odločil. Stopil sem naprej. Pred žarečo preprogo sem za trenutek postal in se poklonil ognjeni moči. Potem se je v morje žerjavice pogreznila naprej desna, za njo pa leva noga. korak za korakom, mehko in toplo je žerjavica sprejemala moja stopala, moje srce pa se je na strežaj odprlo ognjenemu božanstvu.
Pogled na stopala, ki se pogreza v žerjavico, se mi je za zmeraj vtisnil v spomin. šel sem čez enkrat, dvakrat…sedemkrat. Nobene opekline, nobene bolečine…
Armando Torres je v knjigi Srečanja z nagualom zbral nauke, ki jih je Carlos Castaneda predstavil tako v javnih predavanjih kot tudi v osebnih pogovorih. Delo vključuje eno najbolj nedojemljivih premis v Carlosovem učenju – tisto, kar je on poimenoval pravilo naguala – nalogo obnove tradicionalnega znanja na globalni ravni.
Če je katero od slovenskih mest zasidrano v našo zavest kot mesto zgodovine, potem je to Celje. To je resnična prestolnica srednjeevropskega fevdalnega imperija Celjskih knezov in hkrati m ito loški prostor slovenske književnosti s krutimi boji za oblast, dvornimi intrigami in osebnimi tragedijami, kakršna je zgodba o nesrečni Veroniki Deseniški. To je mesto, Iger so mednacionalni spopadi ob koncu devetnajstega stoletja pretresli Avstro Ogrsko monarhijo in povzročili padec vlade na Dunaju. Celje je mesto, Iger se je hkrati z odporom zoper okupacijo razdivjal strašen nacistični teror v mučilnicah zloglasnega Starega piskra in okrutnimi eksekucijami. Aje tudi mesto nesmiselnih komunističnih pobojev in represalij po koncu druge svetovne vojne. Zgodovina nekega mesta pa seveda ne pomeni samo prelomnih in za vse njegove prebivalce pretresljivih dogodkov, ampak pomeni tudi zgodovino mirnih obdobij, v katerih so ljudje živeli s svojo vsakdanjostjo in svojimi ljubeznimi in sovraštvi, veselji in žalostmi, pomeni zgodovino človeških življenj in osebnih zgodb. Te pa prinaša književnost. Celjska knjiga popisuje tako vrtince zgodovine,
ki so šli skozi mesto ob sotočju Savinje in Voglajne, kakor življenja mestnih ljudi v normalnejših časih, razpira jih s književnimi stvaritvami, z zgodbami, eseji, s pričevanji, &i »odkrivajo široko paleto medčloveških odnosov, notranjih bojev, stisk in zmagoslav ja, lepote in sramote, zaničevanja in ponosa, sovraštva in ljubezni, položajev med življenjem in smrtjo, ki vznikajo in rasejo iz mesta, iz njegove prostorske danosti, njegovega prebivalstva in trajanja v času,« kot piše v spremni besedi njen urednik Bruno Hartman. Bralec, ki se je pripravljen tej književni paleti radovedno odpreti, bo v njej našel raznorodnost generacijskih pogledov, številne avtorje,
ki niso dovolj navzoči v naši skupni zavesti, predvsem pa obilje umetniške in človeške snovi, ki pomaga doživeti, prem is liti in razumeti minljivi čas, ki ga živimo….
Domobranstvo oziroma v našem primeru Slovensko domobranstvo je seveda samo eden od številnih zgodovinskih pojavov in s tem tudi normalen predmet zgodovinopisne obravnave. To načelno gotovo drži, se pa v zvezi z njim pojavljajo določene težave na ravni praktičnega pristopa. Beseda in pojem domobranstvo namreč nedvomno v večini od nas še zmeraj puščata občutek dvoumnosti in nedorečenosti ter hkrati nekakšne izjemnosti, nenavadnosti. Ta občutek izhaja najprej iz poenostavljene podobe, ki jo je v desetletjih po drugi svetovni vojni o domobranstvu vzdrževala uradna politika in z njo publicistika oziroma mediji, v precejšnji meri pa tudi zgodovinska stroka. Analiza te podobe nam pokaže temeljno dejstvo, da je pač šlo za odnos zmagovalne revolucionarne strani do premaganega nasprotnika in to ne samo v razmerju odporništvo – kolaborantstvo, temveč predvsem v odnosu revolucija – proti revolucija. To je poleg drugih stvari kazalo na dodatno razsežnost slovenske drame iz časa druge svetovne vojne, namreč na geografsko sicer omejeno, a sistemsko precej bolj razširjeno državljansko vojno. Domobranstvo je bilo samo najpomembnejša oborožena sila slovenske proti revolucije, pač tudi z zunanjimi obeležji kolaboracionizma. Dodatno je k nedorečenosti podobe o domobranstvu kazala tudi njegova tragična in v evropskih okvirih neprimerljiva povojna usoda, ki je kljub uradnemu zamolčevanju polagoma prihajala na dan. Po drugi strani pa je v demokratičnem sistemu 90. let v pogojih razmeroma svobodne in enakopravne politične ter ideološke diskusije domobranstvo postalo predmet novih diskusij, tako rekoč skoraj simbol in hkrati črta ločnica v novih političnih bojih. Polpretekla zgodovina in s tem tudi domobranstvo sta postala predmet zlorabe in tudi banalnih poenostavljanj. To se je seveda lahko dogajalo predvsem zato, ker take in podobne diskusije niso bilo opravljene že v preteklih desetletjih po vojni. Kljub vsemu ali pa prav zato pa se je vse to vendarle dogajalo tudi v jasno razvidnem ozračju sicer legitimnih poskusov revizije slovenske zgodovine druge svetovne vojne in obdobja po njej.
Vse to seveda ne vpliva najbolje na trezno in objektivno strokovno preučevanje problematike domobranstva…
Namen naše knjige je, da z nekega drugega zornega kota predstavi pogled na določena vprašanja in dogajanja v slovenski in balkanski zgodovini, predvsem pa poudari prepletenost, soodvisnost in povezanost med njima. Razprave, članki in eseji v knjigi se nanašajo na tematiko, s katero sem se ukvarjal pri svojem znanstvenem in raziskovalnem delu. Čeprav sem se osredotočil na preučevanje južno slovanske zgodovine v obdobju srednjega in novega veka, sem obdelal tudi nekatera vprašanja s področja slovenske zgodovine. K temu me je usmerilo arhivsko gradivo. Na prvi pogled se mogoče zdi, da so razprave, članki in eseji izbrani naključno, vendar je treba poudariti, da ni tako, saj gre za celovit in sistematičen izbor. Večino objavljenih tem povezuje poseganje osmanskih Turkov v balkanski prostor in njihova prisotnost na Balkanu. Turki so s svojimi tipalkami segali tudi preko slovenskega ozemlja v srednjo Evropo. Časovno segajo obravnavane teme od 14. do 18. stoletja. To je čas, ko se je Evropa poslavljala od srednjega in prehajala v obdobje novega veka, Balkan pa je po zasedbi osmanskih Turkov prehajal v posebno orientalsko obliko srednjega veka.
Srednji vek je v poljudnoznanstvenih delih, dostopnih širši javnosti, pogosto pa tudi v učbenikih označen kot obdobje nevednosti, splošne zaostalosti, mračnjaštva in barbarstva. Znana je oznaka »temni srednji vek«. V tej knjigi bom predstavil mnogo bolj pozitivni pogled na srednji vek, na splošno in v povezavi s Turki. Zanimivo je, da so v srednjem veku, ki na bi ga označevali nerazvitost in ustvarjalna nesposobnost, gradili mogočne, gradbeno zahtevne katedrale, gradove in palače, ki še danes pritegnejo naše…
Veličasten razvoj duha in ustvarjalnosti nas povezuje skozi čas zgodovino. Občutenje in doživljanje umetnosti v globinskem smislu povezuje in dela iz nas eno. V različnih obdobjih je namreč umetnost izraz bistvenega – je koncentrat družbenega bistva, pa naj gre za vojne, hedonizem, ludizem ali potrošniško izpraznjenost. Pesnik pravi, da na ljudi sije isto sonce in ista luna že tisoče let in nas opozarja, da smo minljivi in hkrati večni. Človek se zato kljub tehnološki in znanstveni revoluciji ter napredku v najbolj subtilnem smislu ne oddalji od svojih prednikov. A v naši posameznosti – bodisi zasebni, radovni, plemenski, državni – gre vedno za odnos do drugega. V samem bistvu človeka je, da se drugemu odpre in preda in s tem evolucijsko preživi; hkrati pa človek nenehno krši ta naravni zakon in drugega občuti kot vir zla, ga preganja, uničuje, ubija in stem spodkopava svojo stabilnost in harmoničnost, saj se vsako nasilje vrne na intimni, državni in planetarni ravni. Kljub temu si človek kar naprej lasti pravico do nasilja in določa, kaj ga moti zunaj njega samega. Nenehno išče razlog, da opraviči svoj Kaj nov instinkt, ki ni biološki preživetveni kod, ampak je plod zmožnosti človeka, da si z razumom nasilno podreja svet in kroji s silo svojo usodo. Vsi prispevki v knjigi, ki je pred nami, posredno ali neposredno zadevajo vprašanje nasilja, ki je nasploh stalnica v zgodovini. Nasilje je vznemirjalo premišljevalce različnih ved (filozofe, pravnike, sociologe, politologe, psihologe in druge), zlasti pred vsako vojno in po njej so bili slišni njihovi prizadeti glasovi rudi v širši javnosti, v zadnjem stoletju…
Slovenijo in Slovaško tujci pogosto zamenjujejo. Sami Slovenci in Slovaki se bolj zavedajo medsebojnih razlik kot skupnih značilnosti. Ljudi v obeh deželah povezujejo številne podobne oz. enake zgodovinske značilnosti: samopodoba majhne dežele, miti o podrejenosti in tisočletnem jarmu, stereotip o »slovanskosti«, pogosta menjavanja državljanstva. Pojavi, ki nam jih ponujajo zgodovinski učbeniki »kot tipično slovaške«, so »normalni« v širšem kulturno-geopolitične prostoru. Oblikovale so jih politične, administrativne, ekonomske in kulturne razmere v štirih stoletjih habsburške monarhije, specifično sožitje katoličanov in protestantov med reformacijo in protireformacijo, modernizacija države od zgoraj in specifičen razvoj nacionalizmov v 19. in 20. stoletju. Sem lahko uvrstimo tudi spore zgodovinarjev o identitetah in kolektivnem spominu, ki jih je spretno zlorabljala dnevna politika.
V zadnjih letih je slovaško zgodovinopisje moralo preseči omejenost in zaprtost, ki ju ni vsilila samo izolacija v obdobju komunizma, marveč tudi pogosti politični prelomi ali preobrati v 20. stoletju. Pri vsaki spremembi razmer je uradna politika zahtevala od zgodovinopisja, da v duhu »novega« časa prevrednoti svoje dosedanje delo, interpretira in na novo ovrednoti zgodovinski spomin družbe na podlagi aktualnih političnih tem in utemelji različne državne mitologije. Postopoma so se zamenjali različni pristopi: dina stični, madžarski nacionalni, češko slovaški, slovaški nacionalni in razredni. V si poskusi za absolutizacijo enega samega, čeprav pomembnega elementa preteklosti (dinastije, naroda, države, družbenega razreda) so se končali z znanstvenim neuspehom. Zgodovinopisje se je znašlo v sporu z bogato strukturirano realnostjo zgodovine, izločilo se je iz nje in začelo oblikovati svoj lastni svet.
Samo v kratkih obdobjih »politične otoplitve«, npr. na koncu šestdesetih let je bilo mogoče objavljati trezna razmišljanja in razpravljati o lastni zgodovini. Osvobajanje iz primeža uradne politike je narekovala predvsem logika izsledkov znanstvenih raziskav, ki so odpirale precej širše obzorje tem in metod, kot so jih ponujale uradne nacionalistične ali razredno omejene vizije preteklosti in sedanjosti. K telIlu so pripomogli tudi stiki s svetovnim zgodovinopisjem, ki so bili sicer nasilno pretrgani, vendar so vseeno obstajali. Komunistična diktatura je imela na razpolago dovolj sredstev za izvajanje pritiskov in vpliva, da je na osnovi zbranih podatkov preprečila širšo razpravo o osnovnih usmeritvah slovaške zgodovine. Slovaški zgodovinarji zaradi pritiskov od zgoraj niso mogli razpravljati o obmejni legi Slovaške na stičišču več kultur, o problemih njenega drugotnega razvoja v evropskem razvoju, o deformacijah, ki so vplivale na njen državnopravni položaj in o mnogih drugih problemih, ki so se kazali v načinu življenja, razvoja in v aktivnostih elit, v sprejemanju in posredovanju kulturnih pobud in podobno. V času komunistične diktature so bile…
Ko so mi avtorji zamisli o današnjem simpoziju predlagali, da bi kot pisatelj uvodoma spregovoril o duhu časa, ki je zaznamoval slovensko kulturo ter položaj in dileme slovenske inteligence in vplival na umetniško ustvarjalnost med drugo svetovno vojno, sem najprej pomislil, da bi bilo dobro orisati evropski intelektualni in umetniški kontekst s konca tridesetih let in v tem okviru premisliti dogajanje na Slovenskem. Ampak ko sem pogledal skozi okno, sem pomislil, da so tam zunaj na Kongresnem trgu v času italijanske okupacije vsak dan ob zvokih vojaške godbe na pihala dvigovali italijansko zastavo, v tej hiši pa so se naši bližnji predniki ukvarjali s podobnimi stvarmi, kakor mi danes, recimo z rokopisi filozofskih knjig ali knjig slovenske zgodovine in literature. To nasprotje, ki si ga je mogoče živo predstavljati, je bilo znamenje časa, duh časa je vel tudi skozi prostore in delovanje naše stare ustanove. Zato sem pomislil, da bi bilo morda na vojni čas in položaj slovenske kulture v njem pogledati z zgodovinske margine, z okna Slovenske matice in s hkratno vednostjo, kaj se je dogajalo v njej. Za Slovensko matico pa je veljalo, kar je veljalo tudi za posamezne ustvarjalce in kulturne delavce: kdor je mislil, da bo lahko ta čas preživel v slonokoščenem stolpu kulture in ustvarjalnosti, se je zmotil. To ni bil čas za slonokoščene stolpe.
Če bi človek skušal s pomočjo dokumentov o vojnem času, ki so se ohranili o delovanju Slovenske matice v tisti dobi, razumeti, kakšen je bil duh časa, skozi katerega se je prebijala slovenska kultura, bi problem slabo ali pa vsaj težko razumel. A vseeno poskusimo, že zato, da nam ne bi očitali umetniške abstraktnosti v razpravi o slovenski kulturi v vojnem času. Prva misel naših predhodnikov v tej hiši je bila očitno vprašanje o preživetju. Slovenska matica je bila med tistimi, praktično vsemi pomembnejšimi kulturnimi ustanovami, ki so kmalu po vojaški zasedbi Ljubljane sopodpisale poslanico oziroma spomenico (29. 4. 1941) kraljevemu civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje Emiliju Grazioliju, v kateri se obračajo nanj z upanjem, da bo mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost, leposlovje, glasbo. »To svojo omiko,« pravijo podpisniki, »ljubimo in zanjo žrtvujemo vse svoje moči.« Pričakujejo, da slovenske duhovne lastnine ne bodo samo ohranili, ampak jo v novih razmerah tudi množili. Prosijo za naklonjenost in varstvo, pri tem pa zagotavljajo svojo popolno korektnost in globoko spoštovanje…
Zaokrožena in zanimiva študija o glasbilih in godbi v življenju slovenskega človeka. Avtorica z vso skrbnostjo opisuje ljudska glasbila, njihove značilnosti in rabo v praksi. Dotika se tudi zgodovinskih ozadij ljudskega instrumentarija in se pri tem ne omejuje samo na slovenski temveč sega še v širši evropski prostor. Ob tem pa pripoveduje o ljudskih godcih in godčevskih skupinah, .o priložnostih, ob katerih nastopajo, o njiihovem socialnem položaju itd..Tako , zajema poleg izvajalca ves njegov ambient, v katerem živi in dela. Slovenskemu bralcu bo knjiga odprla marsikatero novo spoznanje z glasbenega in etnološkega področja. Knjiga je opremljena s številnimi ilustracijami in fotografijami…
Dvajset let tekmovanja, več kot četrt milijona oddanih in več kot dva tisoč izbranih slik – kako naj človek pri takih številkah izbere ‘najboljšo’? Nemogoče je. Celo v enem samem letu in eni sami kategoriji bi bila ta naloga težko izvedljiva. Vse prepogosto se mnenja žirije razgledanih in izkušenih ljudi s pravo vizijo razhajajo glede tega, katere slike zaslužijo nagrade in po kakšnem vrstnem redu naj bodo uvrščene. To je pomanjkljivost takih tekmovanj, ki vse preveč poudarjajo razvrstitev, njihov pravi namen pa bi moralo biti iskreno praznovanje.
Po drugi strani pa so nekatere slike nedvomno ‘velike’. Včasih je kakšna taka zato, ker gre za izjemen prizor, ki ga je pred tem videl le malokdo, npr. vrtinec drobcenih rib, skozi katerega se požene morski pes. Včasih gre za sliko s tako domišljeno kompozicija, tako dobro natisnjeno, trenutek, ko je bila posneta, pa je tako natančno zadet, da spremeni najnavadnejši motiv, kot je na primer pojoča ptica, obdana z ltranjo zarjo, v podobo, ki se je oko nikoli ne laveliča. Včasih je veličina odvisna od )risotnosti kakšne podrobnosti, ki jo ob bežnem pogledu človek zlahka spregleda, ker je tako lrobna – recimo majceno pego, za katero se zkaže, da je orel v vrtinčastih meglicah evemega gozda – vendar razkrije značaj tega, kar jo obdaja, na skoraj mističen način.
Velike slike narave pa imajo vendarle nekaj skupnega. Spominjajo nas na to, da je svet, ki las obdaja in katerega del smo zagotovo tudi ni, najgloblji vir lepote, čudenja in radosti. In iz zbrane skupine slik, ki nam to sporočajo, jih ma nekaj še eno izjemno lastnost. Vtisnejo se lam v spomin. So nepozabne. To je najredkejša n najdragocenejša kategorija. Vse slike, zbrane v pričujoči knjigi, sodijo v to kategorijo. So peprosto velike slike…
1. dan življenja – 6 let
Zakaj smo na Zemlji? Kako nas lahko angel varuh vodi in nam pomaga? Kako živijo duhovna bitja v nebesih? Kako občutijo živali, rastline in kamenje? Liobani daje našim najmanjšim preprosta pojasnila in jih jemlje resno kot samostojna bitja. Otroke vodi v življenje v enosti z bližnjim in z naravo ter jim pojasni, kaj je prava ljubezen do vsega. Istočasno pomaga staršem pri vodenju njihovih otrok v svobodne, miroljubne in samostojne ljudi…
P. Ivan Platovnjak in p. Jože Roblek sta jezuita, ki delujeta v Ignacijevem domu duhovnosti in sta knjigo namenila vsem, ki želijo vstopiti v molitveno življenje in poglobiti svoj odnos z Bogom.
Živeti zdravo pomeni tudi živeti zavestno; to med drugim zadeva tudi spoštovanje vseh bitij in enost z živalmi, rastlinami, z naravo in zemljo. Kdor zori v tej zavesti, ne pristaja več na to, da morajo živali trpeti zaradi ljudi, ki jih uživajo in ustvarjajo z njimi dobiček. Prvi konkreten korak naredimo, če se odpovemo mesu in proizvodom živalskega izvora – ne samo zato, da bi živeli bolj zdravo, temveč tudi iz etičnih razlogov.
Ta veganska kuharica, ki bo navdušila tako vegetarijance in vegane kot tudi tiste, ki se s to temo ukvarjajo na novo – ljudem, ki nočejo več jesti mesa, daje ideje in spodbude, da bodo v svoji odločitvi lažje uspeli. Je torej stvaren prispevek k temu, da naredimo konec nepotrebnemu trpljenju mnogih živali, ki morajo v masovni živinoreji živeti pod grozljivimi pogoji in nato umreti v klavnici ali živijo v gozdovih v nenehnem strahu in nevarnosti, da jih bodo ustrelili ali kako drugače ubili.
Pogosto slišimo: »Brez mesa – to vendar ni pravi obrok!« A obstaja zanimiva in prepričljiva alternativa. To dokazujejo recepti te živalim prijazne kuharice, ki so izpeljivi brez proizvodov živalskega izvora. To so enostavne jedi, ki jih lahko skuha vsakdo. Kar je dobro, ker je zdravo in tekne, ni nujno komplicirano in drago. Predstavljeni recepti vam postopno pojasnijo, kako lahko na mizo postavite prav slastne jedi. Nudijo veliko možnosti za pripravo posebno priljubljenih jedi ter mnogo prostora za vašo krestivnost. Knjiga je opremljena s slikami, zaradi katerih se človeku dobesedno cedijo sline. Daje mnoga navodila, kako različne jedi lahko serviramo in prinaša ideje za improviziranje. S to knjigo bo kuhanje v zabavo in z njo vsakdo lahko razvije zavest za zdravo in naravno prehrano. Knjiga združuje veselje, da postrežemo z okusnimi jedmi, z ljubeznijo do živali in z zdravo prehrano…
V knjigi dr. Južniča, ki se raziskovalno ukvarja s fiziko kranjskih jezuitov v 18. stoletju, je opisano delo najpomembnejšega kranjskega astronoma Avguština Hallersteina in znanstvene vzpodbude, ki jih je dobil v domačem kranjskem okolju. Opisani so njegovi astronomski in drugi znanstveni prispevki. S knjigo želimo prispevati k boljšemu poznavanju tega pomembnega kranjskega znanstvenika tudi na Slovenskem.
Zemljiškoknjižno pravo predstavlja enega izmed pomembnih segmentov nepremičninskega prava. Interdisciplinamost nepremičninskega prava zato terja od uporabnikov dobro poznavanje posameznih pravnih področij, ki so stalni spremljevalec pri razpolaganju z nepremičninami. Zemljiškoknjižno pravo zavzema pri tem zelo pomembno mesto. Prav tako je treba posebej, naglas iti, da je bil v Sloveniji sprejet novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-l), ki je usklajen z drugimi predpisi s področja nepremičninskega prava ter kot tak zaokrožuje reformo v zvezi s pravno ureditvijo nepremičnin.
Tako kot vsaka pravna disciplina, je tudi zemljiškoknjižno pravo utemeljeno na posebnih načelih, ki so konkretno izpeljana skozi posamezne določbe zakona. Temeljna načela predstavljajo »duh« zakona ter s tem kažipot pri interpretaciji posameznih njegovih določil. Namen tega dela je med drugim tudi ta, da se skozi temeljna načela ter nato skozi njihovo konkretizacijo,
praktično približa zemljiškoknjižno pravo uporabnikom. Zaradi boljšega razumevanja in uporabnosti, so tudi v uvodnem poglavju obravnavani praktični primeri ter dodani vzorci klavzul in aktualna sodna praksa.
Drugo poglavje je posvečeno vpisovanju knjižnih pravic v zemljiško knjigo. Obravnavane so vse stvame pravice in tiste obligacijske pravice, ki se smejo vpisovati v zemljiško knjigo. Vsebina poglavja je predstavljena na način, ki omogoča bralcu, da se čim hitreje seznani s pomembnimi atributi zemljiškoknjižnega prava, ko gre za vpisovanje knjižnih pravic v zemljiško knjigo. Dodani so tudi vzorci pogodb, klavzul, predlogov in sodna praksa.
Z vidika varstva strank, ki poslujejo z nepremičninami, ali glede katere teče spor o nepremičnini ipd., postajajo čedalje bolj pomembne predznambe in zaznambe. Pri nas se omenjeni vrsti vpisa (kar velja predvsem za zaznambe) uporabljata v premajhnem obsegu. Zgledi iz tujine kažejo, da skoraj ni nepremičninske transakcije, ki je ne bi spremljala bodisi predznamba bodisi zaznamba. Ker je novi ZZK-l uredil tudi nekatere povsem nove zaznambe, je poglavje za prakso lahko zelo koristno. Poglavje je obogateno z vzorci zemljiškoknjižnih predlogov s področja vpisovanja predznamb pridobitve pravic ter opravičb, zaznamb vrstnega reda pridobitve pravic, spora, izrednega pravnega sredstva, prepovedi odtujitve in obremenitve ipd.
Začetek zemljiškoknjižnega postopka se javno objavi s plombo, čemur je posvečeno posebno poglavje. V poglavju so obravnavane pooatve in plombe, ki predstavljajo pomožne vpise. Kljub temu, da je plomba pomožni vpis, je izjemno pomembna, saj že z njo v celoti zaživijo publicitetni učinki vpisa.
V posebnih poglavjih so obravnavani še »redni« in posebni zemljiškoknjižni postopki, pri čemer je treba izpostaviti predvsem določene posebne zemljiškoknjižne postopke, kot je npr. postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, ki omogoča amortizacijo izgubljenega oz. uničenega zemljiškoknjižnega dovolila. Uvedba tega postopka v novi ZZK-l je bila nujna glede na stanje zemljiške knjige pri nas, ko stranke vpisov pravic niso predlagale v času, ko bi to lahko, ampak veliko kasneje ali pa so takšnemu stanju botrovale tudi številne nevpisane nepremičnine, listine, ki so podlaga za vpis pa so se izgubile oz. ne ustrezajo pogojem za vpis.
Kot priloga knjige so zbrani predpisi s področja zemljiškoknjižnega prava (ZZK-l in podzakonski akti), kot tudi izseki tistih posebnih predpisov, ki vplivajo na promet nepremičnin (ZKZ, ZUreP-l, ZON, ZV-l itd)….
V knjigi so predstavljeni primeri nepravilno izpolnjenih potnih nalogov in primer, kako naj bodo pravilno izpolnjeni. Navedene so najpogostejše nepravilnosti pri bonitetah: izobraževanje, turistične kapacitete, službena vozila in njihova uporaba, delovna obleka, prostovoljno zavarovanje itd..
ALI VESTE, KATERE SO SPREMEMBE, KI SE NANAŠAJO NA BONITETE PO NOVEM ZAKONU O DOHODNINI (pričetek veljave 1.1.2005)?
– Ali veste, kako se po novem obračunavajo bonitete? (v zvezi z vsakršnimi osebami, ki dosegajo dohodke iz zaposlitve, ne le v zvezi z osebami v delovnem razmerju)
– Ali veste, če zavezanec pri izplačilu dohodka v naravi nima drugega dohodka prejetega v denarju, je treba prejemek v naravi za potrebe obdavčitve preračunati v bruto znesek s koeficientom davčnega odtegljaja?
– Ali veste, da se boniteta družinskega člana všteva v osnovo za obdavčitev dohodka delojemalca in se ne obravnava kot samostojen dohodek družinskega člana?
– Ali že veste, da pri uporabi osebnega vozila za zasebne namene po novem znaša boniteta 1,5% oziroma 1,875%, če bo tudi gorivo za zasebne vožnje zagotavljal delodajalec…. Kakšna je osnova za izračun?
– Kako je v primeru, če delodajalec zagotovi delojemalcu mobilni telefon za privatne namene; ali veste, da se v davčno osnovo delojemalca všteva 3.000 SIT mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe mobilnega telefona?
To je vodnik skozi “poklic” učenca. V njem bodo tako mladostniki kot starši in učitelji našli veliko nasvetov o tem, kako biti uspešen v šoli, kako najti voljo do dela, se uspešno pripraviti na šolsko nalogo itd. Nekaj poudarkov iz vsebine: Kako pozitivno pristopiš k učenju? Pravilna časovna razporeditev nalog. Kako lahko premagaš bojazni? Kako naj izgleda tvoj kotiček za učenje? Kako si lahko novo snov najlažje zapomniš? Sistematično obdelovanje tekstov. Pravilen pristop k učenju novih besed. Kako lahko izboljšaš slog svojih pisnih nalog?…
Ta knjiga je neke vrste vodnik skozi najbolj divje, najbolj noro, najbolj razburkano in najbolj naporno obdobje življenja – puberteto. V njej so zbrane vse drame najstniškega vsakdanjika in, kjer je to potrebno, opremljene s praktičnimi nasveti za preživetje kritičnih let. Knjiga prinaša po abecedi razvrščene odgovore na vprašanja, povezana z vsem mogočim – aknami in drogami, ljubezenskimi težavami, žuri in še marsičim. V knjigi je tudi seznam tistih organizacij pri nas, ki delajo z mladimi in za mlade ter jim nudijo nasvete in strokovno pomoč…
Knjiga tematizira različna področja, ki so pomembna za najstnice: ljubosumje, samozavest deklet, flirtanje, telesni izgled, osebnost mladostnic, poleg tega pa še kakšna osebnost je, kako hitro izgubi živce, kako dobro v resnici pozna svojega fanta, kako gleda na obdarovanje, kako zna ravnati z denarjem in na kakšen način rada preživlja počitnice. Dobršen del gradiva je posvečen razčiščevanju mladostničinega odnosa do njenega prijatelja/fanta, kar je dobrodošla stvar, ko imamo vendar vtis, da na tem področju pisane besede pri nas vladajo vrzeli. Ob tem avtorica dokaj neposredno načenja strahove najstnic, njihovo zaupanje vase, obremenjenost z zunanjim videzom, premajhno ali preveliko samokritičnost, večjo ali manjšo ne/sproščenost ter občasno tudi zabava…
Knjiga vas več kot 80 izrednimi fotografijami, zemljevidi in ilustracijami popelje v vodni svet in vam nudi pravi vpogled v tamkašnje življenje…
Kako neki sprejmeš najtežjo odločitev v življenju, če si tako sam kot najbolj oddaljen planet? Šestnajstletna Callisto May ima veliko znanja o planetih in je navdušena nad astronomijo. Zna našteti vse Jupitrove lune, povedati zna, kakšne so razsežnosti velike rdeče pike, o ljubezni pa ne ve prav veliko. Tako zelo je vajena ustreči drugim ljudem, da je pozabila, kako ustreči sebi. Zato je v svojih najtežjih trenutkih na Zemlji popolnoma sama. Nikogar nima: njen fant je daleč proč, mami so najpomembnejše žalostne stare gospe; in njen oče – no, njegovo geslo je ‘bodi pripravljen’, natančno to, kar Cally ni bila. Toda v svojem boju za prihodnost je Cally dovolj pogumna, da si izbori pot skozi meglo skrivnosti in tišine, ki ovijata njeno družino. To delo bi morali prebrati predvsem starši, saj utemeljuje za današnji čas hitenja in prezaposlenosti eno najpomembnejših sporočil, ki se ga starši največkrat ne zavedamo: sporočilo o nujnosti sporazumevanja z otroki. O nujnosti ‘poslušati jih’, ‘se pogovarjati z njimi’ in predvsem ‘biti jim na voljo’ tudi takrat, ko že razpirajo krila, da bi odleteli iz gnezda. Da bodo imeli dovolj goriva za svojo pot, da bodo postali sijoče zvezde in da se jim ne bo potrebno sposojati svetlobe…
Sedemnajstletna Josephine Alibrandi se kar naprej sooča z nasprotji. Kadar se že ne znajde v ognju med svojo načelno mamo in še načelnejšo babico, potem skuša izbirati med bogatim dobrim fantom Johnom Bartonom in pobalinom delavskega razreda Josephom Cootom. Josephine ima stalne težave z nunami v katoliški šoli, ki jo obiskuje, saj se vedno spopada z Avstralci, ki jo zbadajo zavoljo njenega italijanskega rodu. Ko je že prepričana, da slabše, kot je, ne more biti, se pojavi njen biološki oče, o katerem do tedaj ni vedela ničesar. Odločiti se mora ali je vredno spoznati ga kot osebnost, saj je zapustil mamo v njenih najtežjih trenutkih. Medtem spoznava tudi preteklost svoje babice, tipične Italijanke, na njeno odločitev pa vpliva tudi samomor njenega dobrega prijatelja. Delo je namenjeno tako starejšim najstnikom kot odraslim. Problematiko obravnava na optimističen, svež način, ki bralcu ne pusti spustiti knjige iz rok. Kljub težavam, ki ji jih na pot postavlja odraščanje, Josephine ne izgubi svojega smisla za humor, ki preveva odlično napisano delo. Delo, ki govori o tem, kako odrasti v samostojno, neodvisno osebnost, o tem, kako pomembno je za odraščajoče otroke ljubiti svoje starše, oprostiti ljudem okrog sebe njihove napake in imeti razumevanje za izredno pestro paleto človeškega ravnanja. Na neprisiljen način delo vzpodbuja razumevanje med različnimi etničnimi skupinami in veroizpovedmi, vzpodbuja širok pogled na svet…
Ponudba ni ažurna, nakup ni mogoč.
Obiščite našo knjigarno cangura.com.
Hvala za razumevanje, lep pozdrav.
Želite biti obveščeni, ko bo stran znova aktualna?
Naročite se na obvestila in nam zaupajte svoj email!
Obvestili vas bomo, ko bo knjige.plus znova aktivna.
Do takrat vas vabimo na cangura.com.
Za boljšo izkušnjo uporabljamo piškotke za analitiko. Politika zasebnosti