Antologija triindvajsetih pesnic in pesnikov je izbor mlajših avtorjev, z nekaj izjemami rojenih po letu 1960, in predstavlja poljsko pesništvo v devedesetih letih prejšnjega stoletja, natačneje med letom 1987, ko je svojo prvo knjigo izdal Jack Podsiadto, in 2002, ko je prvenec objavil Edward pasewicz. Avtorice in vatorji so razvrščeni po letnihcahi izdaje knjižnih prvencev, torej glede na to, kdaj so vstopili v poljski literarni prostor, pri izboru pa sem, poleg svojih osebnih preferenc, upošteval tudi to, kako so ta prostor zaznamovali in se v njem uveljavili, ter, ne nazadnje so vzbudili pri številnih poznavalcih poljske literature in prevajalcih v slovenščino in kako so se odrezali kot udeleženci festivalov…

Prelepe pesmi z prelepimi ilustracijami…

Besede te kratke pesnitve krožijo okrog smrti. Je to izbiro sploh potrebno utemeljevati? Smrt je vedno bolj edino, kar me zanima, kot vse ljudi, ki se ne trudijo pozabljati očitnega: pač zato, ker se bliža in bo – vsaj na neki ravni – obveljala…

Kodeks, je nov sistem vrednot in v njem lahko najdemo prav vse. Pa ravno obraten je od Matrice.Če vas Matrica zasvaja, vas Kodeks osvobaja. Če ste v Matrici ujeti, se v Kodeksu osvobodite. Poletite, v resnici letite. Pa, prosim, ne tako, kot na osmih pokvarjenih ekstazijih, ki jih zbašete v usta v enem večeru po treh Redbull vodkah. Kajti vse, kar ni v skladu z naravo, ni v skladu s Kodeksom.
Kodeks deluje. Je popoln sistem, ki izniči Matrico. Je možnost za vse, ki jim je.Matrica že vsaj malo odveč. V njej se sicer z lahkoto dobro znajdejo, znajo ji tudi prisluhniti in znajo z njo vibrirati. Znajo se celo veseliti v njej in se hkrati zavedati, da so v Matrici. To je že kar mojstrstvo. In nekje na tej stopnji si človek reče: Vstopam v Kodeks. In gre višje. Tja, kjer si svoje sanje kreira po svoje. Tja, kjer smo vsi svobodni, kjer smo boginje in bogovi…

Potem ko se je izpraznila posoda humanizma in se je sodobni neoliberalizem namenil vzeti tem, ki nimajo skoraj ničesar, in dati onim, ki imajo že tako vsega preveč; potem ko se je izkazalo, da so Matere povsod in’ da hočejo otrokom le »dobro«, v resnici pa delajo zlo; potem ko je postalo očitno, da otroci vse več časa preživijo za zasloni in »komunicirajo« le še prek mobilnih digitalnih naprav; potem ko je resnicoljubnost zamenjalo čvekanje in pripovedovanje svojih »mnenj«, je postala lakota po očetih in tem, kar so stoletja prenašali na sinove, skoraj nevzdržna.
Danes otroci ne potrebujejo Mater, saj so te povsod – od dojenja do vrtca in univerze – temveč vse bolj pogrešajo in potrebujejo očete. Potrebujejo to, kar je v naslovu pričujoče knjige: ljubezen v imenu očeta. Naslov je kajpak tudi biblični, a saj je v teh temnih časih jasno, da znova potrebujemo smelo gesto, ostro misel in pogumno dejanje, ki so jo zmogli Jezus Kristus in mnogi drugi ljudje, ki so verjeli, da mora človek v življenju narediti tudi kaj drugega, kot le posedati za zasloni, kupovati dobrine in pripovedovati »mnenja«. Verjeli so, da je natanko oče tisti, od katerega se lahko naučijo samozavesti, s katero se upirajo vsakemu mogočemu oblastniku, pa če je videti še tako prijazen. In upirati se je treba. Zlasti v teh temnih časih….

Temeljna knjiga iz Božjega Duha, za vse, ki imajo opravka z otroci in vzgojo otrok. Ozadje odnosa med starši in otrokom; vplivi bližnje okolice na dušo novorojenčka; vzroki splava ali prezgodnjega rojstva in učinek splava. Potek dneva; molitve otroka v družini in otroškem vrtcu; ura slikanja, prosto igranje, pravljice, pripovedke, muziciranje, skupno ustvarjalno delo; prehrana, oblačila, oblikovanje otroške sobe. Na kratko: vzgoja v svobodnega človeka…

Tukaj je… Najnovejša knjiga R. L. Stina. Je grozljivo strašljiva in grozno presunljiva. Grozni se je vrnil! In tokrat sabo pripeljal prijatelja Pobesnuha! Ta prijatelj sa ni prišel igrat z maxom. Ta prijatelj je prišel, da bi bival v maxu! In s Pobesnuhom v sebi je Max ves nor in divji…

Spomladi leta 2003 je založba Doubleday izdala roman z naslovom Da Vincijeva šifra, ki ga je napisal Dan Brown.
Da Vincijeva šifra je s podporo nenavadno intenzivne marketinške kampanje, ki ji je že pred izidom utirala pot, poletela v višave, in po malo več kakor letu dni je bilo prodanih skorajda šest milijonov trdo vezanih zvezkov, kmalu pa bo prišla tudi v vaš najbližji kino, namreč s filmom, ki ga režira Ron Howard (Apollo 13, Čudoviti um).
Police vaše knjigarne so nabito polne s trilerji, ki držijo bralca v pričakovanju, vendar se zdi, da je pri Da Vincijevi šifri nekaj drugače – dosegla je, da ljudje govorijo o njej, kakor o romanih Jamesa Pattersona ali Johna Grishama ne govorijo. Kaj se dogaja?
Prav, če naj povemo absolutno resnico – prva stvar, ki se dogaja tukaj, je sijajen marketing. Treba se je zavedati naslednjega: če danes kakšen izdelek obkroža hrup, ga zato, ker si je podjetje močno prizadevalo, da bi ta hrup ustvarilo, prav kakor je storil Doubleday s to knjigo še pred njeno izdajo.
Seveda pa je na tem še veliko več. Enkrat ko začnejo ljudje brati Da Vincijevo šifro, si ne morejo kaj, da se ne bi začeli spraševati glede nekaterih osupljivih trditev, ki jih avtor Dan Brown zapiše v romanu:

– Ali je Leonardo da Vinci svojo umetnost zares uporabljal za to, da bi posredoval skrivno znanje o svetem gralu?
– Ali je res, da evangeliji ne povedo resnične Jezusove zgodbe?
– Ali sta bila Jezus in Marija Magdalena poročena?
– Ali je Jezus za voditelja_svojega gibanja zares določil Marijo Magdaleno in ne Petra?

Zdi se, da v bralcih zbuja zanimanje dejstvo, da imajo osebe v Da Vincijevi šifri odgovore na ta vprašanja in da so odgovori v knjigi izraženi, kakor da bi temeljili na dejstvih, kakor da bi jih podpirala delo in mnenja zgodovinarjev in drugih raziskovalcev. Brown v romanu celo navaja resnične knjige kot vire. Bralci se seveda sprašujejo, zakaj o teh idejah še niso slišali prej. Sprašujejo se tudi, kakšne bi lahko bile posledice za njihovo vero, če bi bile Brownove trditve resnične. Navsezadnje, če so evangeliji lažna poročila, ali ni celotno krščanstvo, kot ga poznamo, laž?
Ta knjiga vam želi pomagati pri razkrivanju ozadij in preiskovanju resnice za Da Vincijevo šifro. Pogledali bomo Brownove vire in videli, ali so verodostojna priča zgodovine. Povprašali se bomo, ali je njegova predstavitev zgodnjih krščanskih spisov, naukov in sporov – dogodkov, ki so široko dokumentirani in so jih stoletja preučevali inteligentni ljudje odprtega uma – točna. Ogledali si bomo Jezusa in Marijo Magdaleno – osebi v središču tega romana – in videli, ali kar koli, kar ima Da Vincijeva šifra povedati o njiju, sloni na zgodovinskih podatkih. Ob branju bomo naleteli tudi na osupljivo število kričečih, sijajnih napak glede velikih in majhnih zadev, ob katerih bi se morala prižgati rdeča luč vsakomur, ki bi hotel brati roman kot vir dejstev in ne kot čisto literaturo.
Da Vincijeva šifra nas stalno opominja, da stvari morda preprosto niso takšne, kakršne se zdijo.
Preberite to knjigo z odprto glavo: odkrili boste, kako zelo je vse to res…

Kaj je izmišljeno in kaj resnično v Da Vincijevi šifri
Zgodovinar razkriva, kaj v resnici vemo o Jezusu, Mariji Magdaleni in Konstantinu in opozarja na nekatere bistvene napake v Da Vincijevi šifri:

1. Jezusovega življenja niso zapisovali tisoči njegovih privržencev po vsej deželi. Jezus niti ni imel tisoče privržencev, kaj šele tisoče pismenih privržencev.
2. Ni res, da bi za uvrstitev v Novo zavezo izbirali med osemdesetimi evangeliji.

3. Konstantin ni naročil nove biblije brez evangelijev, ki so govorili o Jezusovih človeških lastnostih. Dejansko sploh ni naročil nove biblije.

4. Mrtvomorskih zvitkov niso našli v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Bilo je leta 1947. In v dokumentih iz Nag Hammadija ni govora o svetem gralu in ne poudarjajo Jezusovih človeških lastnosti. Ravno nasprotno.
5. Židovske družbene navade moškim niso zapovedovale, da morajo biti poročeni. Večino skupnosti, kjer so nastali Mrtvomorski zvitki, so tvorili samski, celibatni moški.
6. Mrtvomorski zvitki niso najzgodnejša krščanska pričevanja. So židovski in ne krščanski.
7. Nikakršnih podatkov nimamo o rodu Marije Magdalene in nič je ne povezuje z Benjaminovim rodom.

8. Da je bila Marija Magdalena v času križanja noseča? Ta je pa dobra.
9. Dokument Q ni ohranjen vir, ki bi ga skril Vatikan, niti ni knjiga, ki naj bi jo napisal Jezus sam. Je hipotetičen dokument, za katerega raziskovalci menijo, da je bil na voljo Mateju in Luki, in je verjetno zbirka Jezusovih izrekov.

Avtor knjige med drugim pravi:
Netočnosti glede zgodovinskih trditev v knjigi Da Vincijeva šifra, številne napake, nekatere prav smešne, ki niso očitne samo strokovnjaku temveč tudi nepotrebne za sam zaplet zgodbe. Če bi pisec le malo več raziskoval, bi lahko zgodovinsko ozadje predstavil točneje in s tem nikakor ne ogzoril zgodbe. Zakaj torej ni pikazal pravih dejstev?

Cilj moje razprave je vsakomur, ki ga zanimajo zgodovinski začetki krščanstva, Jezusovo življenje in besedila iz katerih je nastala Nova zaveza, ločiti dejstva od fikcije, zgodovinske resnice od kril domišljije…

Ambiciozna novinarka Annika Bengtzon dela v Kvallspressnu v nočni izmeni ko deklica za vse, raziskuje, popravlja besedila svojih kolegov in dviha telefon. Prizadeva si ponovno pridobiti mesto novinarja pročevalca z mesta zločina. Ob namigu o zasebni ustanovi Paradiž Annika zasluti svojo možnost. Organizacija paradiž, ki deluje v tajnosti, na bi pomagala zlorabljenim ženskam začeti novo življenje v anonimnosti. Samo po sebi je to dobro – toda takšno je njeno resnično delovanje? Kako naj se združi želja skrivnostne voditeljice ustanove, ki želi ostati anonimna, in predstavitev v javnosti? Medtem, ko se Annikini kolegi ukvarjajo s spektakularnim dvojnim umorom v stocholmskem pristanišču, začne Annika z raziskovanjem. Ob tem naleti na informatorko, ki ji prkaže povsem drugo sliko ustanove paradiž. Pri iskanju resnice zaide novinarka v morilsko mrežo nasilnežev brez predsodkov…

Višji policijski inšpektor Rosso išče brutalnega morilca sredi opustošenega in zaradi vojne razrušenega mestu na Balkanu. Naučil se je sprejemati dneve take, kot pač so skupaj s smrtonosnimi granatami, nasiljem in smrtjo, ki preži na vsakem vogalu.
Lokalni šef podzemlja, Luka, brez milosti izkorišča bedo prebivalcev mesta in jim obenem zagotavlja tudi edino zaščito, ki jim je še preostala.
Tanja je mlada ženska, ki se zaplete z dvema moškima in se znajde v primežu nasprotovanj zaradi zvestobe in pripadnosti Ameriškega državljana in novinarja Fletta, ki vse vidi in sliši delno ščiti njegova služba; sčasoma pa ga, enako kot vse ostale, pogoltne blato vojnega Sarajeva, ki je bilo nekoč svetovljansko glavno mesto, sedaj pa uničeno in raztrgano na dvoje še vedno kljubuje zaradi kulture, ki se je obrnila proti sami sebi…

Roman Barva laži je psihološki roman in eksistencialistična prabola o svetu, kjer pogajalske pozicije posameznikov niso nikoli izenačene.
Sostanovalki Anja in Suzana se znajdeta v sizuacijah, kjer elektrika medsebojnih odnosov preseže meje obvladljivega: tedaj se odstrejo laži in pokaže se resnica v vsej svoji neizprosni podobi. Tematiko romana dopolnjujejo novele, ki obravnavajo isto temeljno bivanjsko problematiko: razhajanje med vitezom in bistvom stvari…

To je zgodba o palestinskih fantih, ki živijo pod izraelsko vojaško zasedbo. Njihova izkušnja je posebna, v posebnem času in prostoru, toda vse takšne okupacije so krute, saj povzročajo veliko trpljenja okupiranim ljudem in bridkost okupacijski vojski. Fantje v tej knjigi predstavljajo vse tiste, ki živijo v takšnih okoliščinah in jim – v nasprotju z vsemi pričakovanji – uspe odraščati…

V severnem Vermontu podivjana reka preplavi bregove in v smrtnem zamahu odplavi devetletni hčerki dvojčici Laure in Terry ja Sheldona. Dve leti po tej tragediji narednik cestne prometne patrulje in njegova žena, ki ne more več imeti otrok, vzameta k sebi rejenca: desetletnega afro-ameriškega dečka, ki že od rane ga otroštva kroži med rejniškimi družinami in državnimi domovi. Mladi Alfred zelo previdno vstopi v nov družinski krog, saj si ne dovoli upati, da bo našel stalni dom pri teh prijaznih ljudeh, katerih življenja so še vedno pod vtisom strašne izgube.
Čez cesto od Sheldonovih živi starejši par, ki vzame Alfreda pod svoje okrilje. Prav onadva Alfredu predstavita zgodovino bizonjih vojščakov; to so bili afro-ameriški konjeniki, ki so sloveli po svoji načelnosti, časti in osebni odgovornosti, s čimer navdihujejo otroka…

Laura Bartone na vsakoletno družinsko srečanje v Minnesoti gleda z mešanimi občutki; deloma radostno, deloma oprezno. Letošnje srečanje se bo izkazalo za bolj naporno, kot si je to kdorkoli od njih predstavljal.
Laura takoj ob prihodu ugotovi, da jez njeno sestro nekaj narobe. Caroline je črna ovca družine, ki še zdaj ne more pozabiti dogodkov iz preteklosti. Caroline Lauro in njunega brata, Steva, povsem zbega in pretrese z uničujočimi obtožbami o ravnanju njihove matere. Sestri in brat nikakor ne morejo uskladiti svojih različnih spominov na otroštvo.
Nenadna nesreča jih prisili v soočenje s preteklostjo, ugotavljanje lastne krivde in skupno iskanje ljubezni in odpuščanja…