Da bomo bolj zdravi in da bomo bolje živeli, moramo jesti manj. Vendar pa je treba jesti tudi z več užitka, čutnosti in s premislekom. Dominique Loreau že več kot trideset let živi na Japonskem in v tem času je dodobra spoznala japosnki način življenja, ki temelji na načelu manj je več. To velja za vsa področja, tako materialna kot duhovna. V tej knjigi se je avtorica še posebaj posvetila prehrani. Najprej nas opozori na hiter razvoj zadnjih desetletji, ki nas je spremenil v stroje za trošenje, in nas spodbudi k razmisleku, nato pa ponudi zdravorazumske odgovore, nasvete in nazadnje tudi nekaj preprostih receptov, ki nam bodo pomagali, da bomo spet vzpostavili zdrav odnos do hrane, ki bo obenem gospodaren, ekološki in ki nam bo zagotovil resničen užitek.

Knjiga se opira na jungovsko psihologijo ter na podlagi mitskih zgodb in širših tem iz svetovne mitologije vodi k osebnostni rasti in preobrazbi ter prepoznanju lastnega mita.

V meso veličastnega življenja vgnetena pripoved moža, čigar usodepolna in neobhodna potreba po uporu zoper enega najmočnejših zatiralnih primežev, kar jih je spočela človeška blodnjava, je slavospev svobodi. Nelson Mandela, Nobelov nagrajenec za mir, veliki moralni in politični vodja, z dostojanstvom in dražestno potezo modreca popisuje dolgo in viharjem kljubujočo (peš) pot. Pot k vztrajanju in, naposled, zmagoslavju. Ena od najizjemniških političnih pripovedi 20.stoletja, ki je vredna pozornosti vsakogar, ki ga resnično zanima razvoj veličastnosti.

Knjiga, ki navdihuje tekače širom sveta. Preteči 100 milj je bilo več kot lekcija o preživetju. Bilo je učenje o milosti življenja. Tek je šport posameznikov. Vendar ni šlo več samo zame, jaz sem postal skoraj nepomemben. Moja borba ni bila samo borba nekega tekača, ki skuša končati ta brezdanji izziv, ampak obet zmožnosti človeškega bitja, da vztraja nepremostljivim oviram navkljub. Množici navijačev, ki so me ob poti vzpodbujali in mi ponujali podporo, v resnici ni bilo mar zame kot takega – za vraga, saj sploh niso vedeli, kdo sem. Zanimala jih je oseba, ki si je vzela čas za trening, se žrtvovala in se z vsem srcem posvetila prizadevanju za uresničitev svojih sanj.

Znotraj je zbirka, zbrana iz pesnikovih misli, po katerih se je ozrl in zbiral podobekot razsute bisere noči. Včasih te podobe, svetle kot Jutro v Urah čakanja, prinesejo upanje, trenutek sreče in sprostitve, drugič so polne dvomov o lastnem telesu in ustvarjanju, ali pa strahu pred časom, ko bomo vsi postali kadavrai- dobesedno in v prenesenem pomenu, saj smrti ni je samo ljubezen gnitja. Nostalgični spomini smešajo z refleksijo in upanje z grozo, pesnikov znotraj pa skozi pesmi postaja zunaj, in nato spet bralčev novi znotraj: in se zavedaš vse je gnilo in diši po mahu vse je živo in srebrno samo tvoje življenje tako kratko ždi kot jajce v tujem gnezdu.

Z romanom Boginja rdeče lune avtorica želi povedati, kako pomembno je, da ljudje znamo prisluhniti drug drugemu, kako pomembno je, da se znanstveniki – raziskovalci – zdravniki trudijo poiskati nove načine in nova zdravila za tegobe sodobnega sveta. Vsak dan znova se sprašuje, ali je človeštvo zmožno preseči svojo materialistično nagnjenje, se predati delu, od katerega bomo imeli koristi vsi, ob tem pa ohraniti naravo in človekovo dostojanstvo. Zemlja je samo ena, zato je še kako pomembno, da jo napolnimo z ljubeznijo, ne z denarjem.

Naslov Srčkanja lahko navaja na lahkotno branje in vsebino, lahko pa, senzibilnemu človeku, tudi sporoča, da naša srčkanja tudi v vsakdanjem, realnem in našem srč(ka)nem življenju niso vselej srčna, niti srčkana. Srčkanje je radostno, je lahko boleče, težavno, iskreno, površno, flirtsko, odgovorno, neodgovorno, srčno, hladno, in tak razpon nudi tudi vsebina natisnjenih dialogov.

Ob prebiranju poučne slikanice o žabici Polonci otroci skozi zgodbico izvedo, kaj je retorika, kakšne so govorniške drže telesa, katero temo naj si izberejo za govorni nastop, kakšna je razlika med pogovornim in knjižnim jezikom, kako naj oblikujejo pripoved, kaj je trema in kako jo premagati.

Naj bodo govorni nastopi za otroke prijetna izkušnja.

Kartonke iz te zbirke so namenjene najmlajšim otrokom, ki se s knjigami šele spoznavajo. Kazalke ob strani jim bodo omogočili samostojno listanje, nazorne in lepe fotografije pa jim bodo omogočile samostojno listanje, nazorne in lepe fotografije pa jim bodo približale lepote in zanimivosti živalskega sveta.

Kartonke iz te zbirke so namenjene najmlajšim otrokom, ki se s knjigami šele spoznavajo. Kazalke ob strani jim bodo omogočili samostojno listanje, nazorne in lepe fotografije pa jim bodo omogočile samostojno listanje, nazorne in lepe fotografije pa jim bodo približale lepote in zanimivosti živalskega sveta.

Pesmi in podobe. Posvečeno avtoričini osemdesetletnici.
Piramide upanja Neže Maurer prinašajo pesmi o času, razmerju do časa, o časnosti in večnosti. Zračijo energijo pristnosti in prisotnosti. Zaradi neizprosnega postavljanja vprašanj so pesmi v Piramidah upanja mile, nepopustljive in do bolečine žive. Je med drugim v spremni besedi zapisala Lidija Gačnik Gombač. Manca Košir pa: Neža Maurer je velika. Zaradi svoje modrosti. Zaradi polnosti bivanja, ki se pretaka po njenih žilah. Zaradi ljubezni, ki ji je presijala kosti in naježila kožo. Zaradi upanja, ki ga, kljub težkim uram, žari med ljudi. Zaradi pesmi, ki upovedujejo te razkošne izkušnje na način, ki je samo njen. Brez podpisa prepoznamo verze, ki jih je spesnila naša Slovenka leta in desetletij, v katerih nam daruje svoj pesniški dih. Ena in edina — Neža Maurer. Osemdesetkrat hvala za vse!
Zbirka je posebna zato, ker vsako pesem spremlja umetniška fotografija dr. Gregorja Radonjiča. Mario Berdič je med drugim zapisal tako: Hkratna predstavitev besedne in likovne umetnosti, vključno s fotografijo v skupni knjižni izdaji, je v založništvu sicer povsem običajen pojav, vendar običajno ena ali druga panoga nastopa v podrejenem položaju, bodisi kot dopolnilo izpovedi, bodisi kot ilustracija dogajanja ali pa med njima sploh ni nikakršne povezave. Nasprotno sta avtorja v pričujoči izdaji skušala ustvariti hierarhično ravnovesje med poezijo in fotografijo, pri čemer se med seboj večplastno nadgrajujeta, dosegajoč součinkovanje vsebinskih in strukturnih povezav v sinergijsko in brez dvoma tudi sinestetično celoto. Fotografija Gregorja Radonjiča, ob upoštevanju osnovnih likovnih zakonitosti, posreduje opazovalcu vizijo harmonije in vzajemnega, konstruktivnega učinkovanja naravnih elementov ter ga spodbuja k meditaciji o minljivosti tuzemskega življenja in neminljivosti lepote narave, ob venomer ponavljajočem se stvarjenju.

Od brezskrbnih počitnic v Amsterdamu poleti 1982 do Desetih zapovedi ravnateljevanje. Vmes pa zanimiva in razgibana zgodba in razmišlanje človeka, ki he šolo preko Drave popeljel v svet. Zgodba o drugi drugačnosti, o pogumu, odprtosti, ustvarjalnosti, toleranci. Zgodba o zaupanju un veselju do življenja. Zgodba o uspehu.

V knjigi Resničnostna pot nas Suzana Jakšič popelje skozi svojo življensko zgodbo. Spomini iz ranega otroštva in razburljivih najstniških let se prepletajo z dogodki in avtoričnimi razmišljanij iz obdobja, ko jo preko različnih medijev spremljamo tudi v širši javnosti. Zgodba je bogato slikovno dokumentirana.