Knjiga zajema široko in raznorodno tematiko. Sporočilo vseh njenih prispevkov, podobnih in različnih, pa govori o trajnem človekovem prizadevanju, ki postaja danes pomembnejše kot kdajkoli – o ustvarjalnosti. Ustvarjalnost mišljenja in domišljije je tista sila, ki spodbuja in pogojuje razvoj v kulturi, v umetnostih in znanostih. Razpravljanje o njej in njenih številnih pojavnih oblikah me je zaposlovalo vse življenje, posebej me je pritegnilo v novejšem času, ko sem se ‘ tudi zunaj svoje stroke srečaval z izjemnimi, komaj predstavljivimi napori ustvarjalnega duha. .
Izbrana predavanja, objave, govori in nagovori zadnjih desetih, dvanajstih let so razdeljeni v štiri dele. V prvem delu pod naslovom Svet vrednot razpravljam o kulturi v širšem smislu, vključujem tudi znanost. Prispevki govorijo o univerzalnih vrednotah, ki delno že konstituirajo duhovno podobo sveta, predvsem pa ostajajo cilj prizadevanj: demokracija, človekove pravice, socialna država, strpnost, odgovornost. Med vrednote prištevam tudi vidnejše ustanove kulturnega značaja, zlasti take, ki so narodnoobrambno ali civilizacijsko naravnane.
Najobsežnejši del knjige zavzemajo prispevki, uvrščeni pod zbirni naslov Umetnosti. Gre za obsežnejše in krajše objave, ki obravnavajo književnost in druge umetnosti. Pri književnosti je težišče na slovenski pisani besedi oz. besedni umetnosti od Brižinskih spomenikov in Janeza Svetokriškega do srede dvajsetega stoletja. Ob Prešernu, Cankarju in drugih predstavnikih naše literature se srečujemo tudi z manj znanimi vsebinami. Poudarjena je aktualna vloga poosamosvojitvenega časa, ko smo s simpozijem o Balantiču in Hribovšku pred leti kanonizirali dva mlada, po drugi svetovni vojni dolgo prezrta pesnika. Sintetično zasnovana sta prispevka o temeljni naravnanosti slovenske književnosti od začetkov do samostojne države kakor tudi predstavitev nacionalne zbirke slovenskih pesnikov in pisateljev. Tematiko dopolnjujejo pogled na »knjigo knjig«, razmislek o Goethejevem Faustu in refleksija o privlačnostih branja.
Kot pri književnosti so tudi razmišljanja o naši likovni umetnosti in arhitekturi urejena kronološko. Tematsko zastopani so ustvarjalci, o katerih sem govoril v funkciji predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti na pobude od zunaj. Naneslo je, da sem se ustavil ob nekaj zanimivih, morda kar atraktivnih temah – od spominske knjige ljubljanske plemiške družine sv. Dizma,Jelovška, Plečnika in Goršeta do Edvarda Ravnikarja in mozaika p. Rupnika v Vatikanu…