Opis
Od trenutka do trenutka, ko so se mi tla umaknila izpod nog, ni preteklo več kot nekaj sekund. Zdelo se je cela večnost. Nočna mora v počasnem posnetku."Pazita. Drsi." Sledil sem mu v jamo. Vhod vanjo je bil le ozka razpoka med skalama. Z dežja na suho. S toplote na mraz. S svetlobe v temo. Takrat se je zgodilo. Zaslišal sem ječanje zemlje. Krik. Zvok padanja. Potem se mi je zazdelo, kot bi mi nekdo spodmaknil tla izpod nog, in tudi jaz sem padel. Nisem kričal. Smešno. Tega se zelo jasno spominjam. Med padanjem nisem kričal. Spraševal sem se, kako daleč je dno in s kakšno hitrostjo bom pristal. Potem sem pomislil : prav imajo. Vsi imajo prav. Resnično sem čudak…
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.