Opis
Ko bom enkrat šla čez ta most, me ne bo več nazaj. Ko da bi slutil, kaj mislim, Vladimir reče, ne bodi žalostna. Zmeraj je kaj novega. Tako enostavno je to. Pa ni. Mogoče bi bilo bolje, da bi kar odšla z reko. Blaga je te dni, čisto tiho teče, samo pod nanešenim jezom se pogovarja sama s sabo. Najprej bi me stisnila v svoj objem in se mogoče zaletela z mano ob brežino, malo najprej bi me izgubila pa spet našla v svojih vrtincih, v katerih bi me vrtela do ponorelosti.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.