Opis
Na stebru, visoko nad mestom, je stal kip srečnega kraljeviča. Prekrit je bil s tankimi lističi iz čistega zlata, namesto oči je imel dva svetla safirja, na ročaju njegovega meča pa je žarel velik rdeč rubin.
Vsi so ga zelo občudovali.
»Lep je kakor vremenski petelin na strehi,« je pripomnil eden izmed mestnih očetov, ki mu je bilo mnogo do tega, da bi veljal za človeka z umetniškim okusom. »Čeprav ni tako koristen,« je brž dodal, ker se je bal, da bi ga meščani utegnili imeti za sanjača, kar pa v resnici ni bil.
»Le zakaj ne moreš biti takšen, kakršen je srečni kraljevič?« je mati čuteče vprašala svojega sinka, ki je jokal, ker ni mogel doseči lune na nebu, polnem zvezd. »$rečni kraljevič ne joče, če ne dobi, kar si zaželi.«
»Veseli me, da je na tem svetu vsaj nekdo, ki uživa neskaljeno srečo,« je mrmral mož, ki ga je življenje razočaralo.
»Kakor angel je,« so šepetali otroci iz sirotišnice, ko so prišli iz cerkve v svojih blestečih škrlatnih jopičih in čistih belih ovratnikih. »Kako pa to veste,« je vprašal profesor matematike, »saj še niste videli angela?«
»0, seveda smo jih videli! V sanjah smo jih videli!« so odgovorili otroci. Profesor matematike je namrščil obrvi in grdo pogledal, ker se mu ni zdelo prav, da otroci sanjajo….
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.