Opis
Tišina, veka makovega lista Razpeti tišino in jo vreči kot ribiško mrežo daleč nazaj: veter se zlekne ob avtomobilsko šipo, rumenilo šuštečih polj, prehod v Evropo: pogled v mirno žitno zrno, v prostor, zamaknjen v žarenju neke ljubezni, ki suši. Za volanom sedi moj oče, njegov prijazni klepet je gluhi bob ob steno, gluhega v času ga slišim bolje kot takrat pšenico s polj sredi vročine. Za vedno legam v makovo oko te zadnje pokrajine.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.