Knjigo bi lahko označili tako za mladinsko kot za vzgojno povest. V slednjem smislu ni namenjena le mladim bralcem, ampak v enaki meri tudi staršem in vzgojiteljem. Številne izdaje te povesti pričajo o veliki priljubljenosti tega dela, kajti pisatelj sicer lahkotno vendar realistično opisuje življenje, kakršno je bilo pred skoraj stoletjem, poleg tega pa je delo tudi humorno in zabavno, saj zna pisatelj bridke resnice povedati s pravšnjo mero humorja…

»Prerokba… svetla zvezda bo padla z neba … in mnogi bodo umrli od njene trpkosti.«

London, 1756. leta. V svoji podstrešni sobi na Bloomsbury Squaru sedi dr. Sabian Blake – astronom, znanstvenik in mojster kabale. Dr. Blake ima v lasti Nemorensis, starodavno knjigo, ki skriva skrivnosti vesolja. Na robu njenih strani je napisana skrivnostna prerokba, katere razrešitev bi lahko pomenila ključ do uspeha pri rešitvi Londona pred uničujočo usodo. Vendar se za knjigo zanimajo tudi drugi, ki imajo bolj pogubne namene …

Zgodba o čarodejstvu, izdajstvu, spletkah in nadnaravnem boju, ki prihaja izpod peresa avtorja mednarodne uspešnice Gospodar senc, je postavljena v bogato zgodovinsko ozadje in bo navduševala bralca do zadnje strani…

Deset let je minilo, kar so začeli nastajati ti spisi. Skupaj zbrani pomenijo, da bom njihovo aktualnost neusmiljeno potisnil v zgodovino. Zgodovina drsi naprej, spisi bodo natisnjeni na papirju odreveneli. Njihova knjižna izdaja pomeni zaščito metafor, ki so se mi zgodile v času, ki sem ga razumel politično in literarno hkrati in se mi je država zdela slabo napisano literarno delo. V politično razumevanje sveta sem prišel namreč naravnost iz literature in literarne kritike, kar me je puščalo jezikovno svobodnega, metaforično neodgovornega in kritiško zavezanega literarnim idealom. Slovenska država se mi je zdela delo, ki je nastajalo z obilico literarnega talenta, ki se nikakor ne zna organizirati v spodobno napisan roman. Tako se je začelo pisanje kritike, pri kateri sem pozabil na literarnoteoretično distanco in telebnil naravnost med platnice svojega pisanja. Zato bom na začetku te kritiške zgodbe ponovil besede, ki sem jih zapisal na drugem stroju, ob drugi priložnosti in povedal pod žarometi na kraju, kamor v usodo vdani opazovalec sveta ne sme stopiti. Pravzaprav se je zaradi razlogov, ki sledijo, vse začelo.

Zgodilo se je v času po končanem osamosvojitvenemu veselju nad novo, enotno in avtonomno skupnostjo, po velikem in samozavestnem samo zaupanju, ko se je zdelo, da je moderna evropska družba slehernem izmed nas, v sleherni instituciji in sleherni politični stranki in da se lahko uzre v vsakem slovenskem časopisu…

ODLOMEK IZ KNJIGE:

NEKEGA DNE JE ZAPUSTIL SVOJ DOM. TIHO, SKORAJ PO PRSTIH, SE JE ODPRAVIL PO BELI CESTI. ZA NJIM SE JE VRTINČIL PRAH, REGRATOVE LUČKE SO SE DVIGALE V NEBO IN TRAVA SE JE GLOBOKO PRIKLANJALA K TLOM.

NA DREVESU OB POTI JE SEDEL PTiČ. BIL JE UTRUJEN OD CELODNEVNEGA POTEPANJA, ZATO SE JE RAZVESELIL NEZNANCA IN GA OGOVORIL:
»HEJ, POSTOJ ZA HIPEc. SEDI POD DREVO IN SE IGRAJ Z MENOJ.« VETER JE TIHO SKLONIL GLAVO IN NESLlŠNO ŠEPNIL: »IŠČEM NEKOGA,
KI BI ME NAUČIL PETI. NE MOREM SE IGRATI S TEBOJ, KDO VE,
KAKO DOLGA POT JE PRED MENOJ.«
»LEPO, DA SVA SE SREČALA,« JE ČIVKNIL PTiČ.
»NAUČIL TE BOM PETI, A LE ČE SE BOŠ
IGRAL Z MENOJ…

Friedrich Nietzsche (1844-1900) je svojo knjigo Jutranja zarja iz leta 1881 kar nekajkrat sam ocenil. Že v knjigi sami, v 454. aforizmu, nam o njej pravi tole: “”Knjiga, kot je ta, ni za to, da jo prečitamo ali beremo drugim, pač pa za to, da jo še zlasti na sprehod ih in potovanjih vedno znova odpiramo, vanjo moramo znati vtakniti glavo in jo znova potegniti iz nje in okoli sebe ne smemo imeti nič običajnega.”” Tako je Jutranjo zarjo moč brati prav zaradi tega, ker je sestavljena iz fragmentov z relativno samostojno vsebino. Fragmenti večinoma obsegajo le po en odstavek in delujejo zato kot sentence: kot v eno samo misel povzet razmislek o izbrani temi, npr. o resnici, poštenosti, morali, religiji, Bogu, sočutju, itn. Ko Nietzsche poudari, da pri branju knjige oz. fragmetov iz nje ne smemo imeti okoli sebe nič običajnega, nas posredno opozori na to, da tudi ti fragmenti, namreč kot sentence, niso nekaj običajnega.
Sprva je fragmente, ki jih je zbral v Jutranji zarji, na¬meraval izdati pod naslovom Lemež; to je bil naziv, pod katerega je Nietzsche (1989: 220) uvrščal, kakor je razvidno iz njegovega spisa Ecce homo (1889), že svoje sentence, ki jih je objavil v knjigi Človeško prečloveško (1878): “”V globoko v gozdovih skritem kraju v Češkem gozdu, v Klingenbrunnu, sem kakor bolezen nosil okoli svojo melanholijo in zaničevanje Nemcev – in tu pa tam pod skupnim naslovom Lemež napisal kakšen stavek v dnevnik, sama trda psychologica, ki jih bo nemara še mogoče srečevati v Človeškem prečloveškem.”” Lemež je del pluga; ne tisti del, ki kot pokončni, a navzdol obrnjeni nož v sprednjem delu pluga zemljo le reže, s čimer odpira…

Slovenski prevod knjige, ki prinaša najtehtnejše misli Nietzschejeve filozofije življenja, prihaja zdaj v naš kulturni prostor. Knjiga prinaša misli, ki jih je Nietzsche premislil in zapisoval pretežno v letih 1884-1888, torej pred nekaj več kakor sto leti. V sedanji obliki je knjiga prvič izšla leta 1906, ko se začne samosvoja zgodovina njenega delovanja in obenem tudi problem njene avtentičnosti. Knjiga je veljala in še velja za Nietzschejevo najpomembnejše filozofsko delo. Vendar je treba povedati, da Nietzsche nikoli ni napisal dela Z naslovom »Volja do moči«.
Iz ogromne zapuščine njegovih zapisov sta jo sestavila in izdala Nietzschejeva sestra Elisabeth Forster Nietzsche in njegov prijatelj in pomočnik Peter Gast (njegovo pravo ime je Heinrich Koselitz). Izdajatelja kritične izdaje vseh Nietzschejevih del in celotne zapuščine, namreč Giorgio Coui in Mazzino Montinari (knjige so izhajale pri založbi Walter de Gruyter od leta 1967 do 1977), silovito izpodbijata knjigo »Volja do moči«. Tako npr. pravi Mazzino Montinari tole: »Izbira besedil, graditev nekakšnega Nietzschejevega sistema v ,Volji do moči’, kar je imelo težke, desetletja trajajoče posledice za raziskovanje Nietzscheja, gre edinole na račun obeh filozofskih (in filoloških) nulitet Heinricha Koselitza (alias Petra Gasta) in Elisabeth Forster-Nietzsche.« Da pa je bila epohalna kompilacija ,Volja do moči kot Nietzschejevo poglavitno filozofsko delo znanstveno nevzdržna, so dokazali 1906/07 Ernst in August Horneffer, kakor tudi 50 let pozneje Karl Schlechta.« (Iz predgovora k 14. zvezku kritične izdaje, str. 11/12.)…

Knjiga Vesela znanost ima v Nietzschejevem opusu posebno mesto. Da bi ustrezno razumeli njen posebni značaj, moramo najprej ugotoviti celotno osebno stanje njenega pisca v teku njegovega filozofsko dejavnega življenja, ki je trajalo okroglo dvajset let. Znano je, da Nietzsche po svojem študiju ni bil filozof, ampak klasični filolog za grško in rimsko antiko. Ko je končal ta študij, je kot petindvajsetletni mladenič dobil mesto profesorja za klasično filologijo na Univerzi v Baslu leta 1869, kjer je ostal do leta 1878, ko se je zaradi težke bolezni moral predčasno upokojiti. S tem se je končalo njegovo prvo desetletno dejavno razdobje, začelo pa se je njegovo drugo ustvarjalno razdobje, ki je trajalo do konca leta 1888, ko ga je v Torinu zadel dokončni nepopravljivi duševni zlom in je v povsem somračnem stanju umrl šele leta 1900. Tako se nam pokažeta dve jasno razločeni ustvarjalni razdobji Nietzschejevega življenja.
Vendar ločnice, ki jo omenjam, ne zaznamuje le omenjeni vnanji dogodek Nietzschejeve predčasne bolezenske upokojitve, ampak pomeni neko hudo temeljito spremembo Nietzschejeve osebnosti v celoti, njegovega telesnega, duševnega in duhovnega stanja. In prav to si moramo zdaj približati, da bi razumeli tisto njegovo kompleksno stanje, iz katerega se je porajalo besedilo Vesela znanost (1882) inv prav tako njena predhodnica Jutranja zarja (1881). Ze naslova nakazujeta neko njegovo novo vedrino in moč. Kakor je očitno, sta deli nastajali že v času po njegovi upokojitvi. V času njegove profesure v Baslu pa so nastala bvesedila Rojstvo tragedije iz duha glasbe (1872), Času neprimerna razmišljanja…

Omenjena vprašanje je danes zašla v pazabo, čeprav si naš čas šteje v napredek, da spet priznava »metafizika«. Obenem imamo naprezanje za panavna vzplamtetje. Vendar pri tem vprašanje, ki srna se ga dataknili, ni paljubna. Ta vprašanje je oživljalo Platonovo in Aristotelovo raziskovanje, odtlej pa je seveda tudi onemelo – kot tematsko vprašanje dejanske raziskave. Ta, kar sta dosegla onadva, se je ohranilo v mnogoterih premikih in »preslikavah« prav do Heglove »Logike«. In kar je bila nekdaj z največjimi napori mišljenja fenomenom iztrgana, čeprav le po drobcih in v prvih naletih, je že zdavnaj strivializirano.
Ne sama to. Na tleh grških nastavkov interpretacije biti se je izoblikavala dogma, ki ne razglaša le, da je vprašanje o smislu biti odveč, ampak povrh še sankcionira opuščanje tega vprašanja. Govari se: »bit« je najsplošnejši in najbalj prazen pojem. Kot tak se upira vsakemu poskusu definiranja. Ta najsplošnejši in zata neopredeljivi pojem tudi ne potrebuje definicije. Vsakdo ga uporablja nenehno in že tudi razume, kaj s tem vsakokrat meni. S tem je postalo tisto, kar je kot skrito vznemirjala antično filozofiranje in ga ohranjalo v tej vznemirjenosti, kot beli dan…

Ob pogledu na tako po obsegu kot razdrobljenosti ogromno in še do danes ne do kraja obdel-no Leibnizovo literarno zapuščino, tu pravzaprav ne moremo govoriti o kakem izboru iz njegovih del. Gre le za peščico pogosto citiranih in izrecno filozofije tičočih se sestavkov, ki bi jim lahko dodali še premnogo drugih. Upam pa, da knjižica tudi že le samo z njimi nakazuje pot k osnovnim vprašanjem avtorjevega miselnega sveta.
Dela so iz dobe med 1686 in 1716 letom, ko mu je sistem že dozorel, hkrati iz tridesetletja, ki ga p. Hazardova – tudi poslovenjena – knjiga označuje s krizo evropske zavesti. Leibniz je tu odigral veliko vlogo. Konservativen kot mnogi od velikih roislecev je z novo metodiko, ki je sodobnost mestoma prehitevala za dve stoletji, skušal z nenavadno angažiranostjo zadržati razvoj, ki je po njegovem ogrožal nenadomestljive vrednote preteklosti. Uspel seveda ni, čas terja svoje in gre svojo pot.
Ostali pa so sledovi njegovih izvirnih zamisli racionalistične interpretacije našega bitja, ki zbujajo vse bolj spet zanimanje naše, v duhovnem oziru tako zagonetne sedanjosti…

Predloga pričujočega prevoda Aristotelove Fizike je grško besedilo v Rossovi izdaji Aristotelove Fizike, ki je prvič izšla 1950 v Oxfordu, druga izdaja 1956, njen deseti ponatis pa 1992.
Naslovi posameznih knjig ter podnaslovi posameznih poglavij so delo prevajalca, ki je moral tu prevzeti nalogo redaktorja. Pionirsko delo za jedrnatost naslovov in podnaslavljanja so v svojih komentarjih opravili Ross,. Carteron, Zekl in Ruggiu, kakor je to zabeleženo tudi v opombah.
V prevod so vnesene strani Bekkerjeve izdaje, ki je norma citiranja Aristotela, in števec vrstic te izdaje. Kakor je znano, ima ta velika izdaja – ki je žal brez prevoda! – grško besedilo postavljeno v dveh stolpcih, vrstice pa imajo števec vrtic, tako da npr. 201a15 pomeni stran 201, prvi stolpec, petnajsta vrstica.
Opombe k prevodu so zelo heterogene, tako tekstovne in kulturnozgodovinske kakor filozofske. V sebinski pregled je dodan po izdajah in komentarjih Rossa, Carterona in Ruggiuja.
Kazalo imen je popolno.
Bibliografijaje zelo nehomogena, toda skušal sem navesti glavna dela v vseh glavnih jezikih z izjemo novogrškega.
Glosarij, ki se opira na Rossa, zajema tudi operativne filozofske izraze…

V pričujoči Platonovi trilogiji izročam prevod Kritona prvikrat slovenski javnosti, Apologijo in Faidona pa v drugi, ne samo predelani, temveč povsem novi izdaji. Z Apologijo sem svoje prevajalsko delo iz klasičnih jezikov sploh začel (1923), zata nikar od dalečne ustreza kvaliteti, kakršno zahtevamo danes od dobrih prevodov. Približno isto velja o Faidonu (1929). Hvaležen sem Slovenski Matici, da mi je poverila častno nalogo, naj za njeno filozofsko serijo prevedem omenjena tri Platonova dela, ter mi dala priložnost, da sem mogel Apologiji in Faidonu ukrojiti primernejšo suknjo kakar je sedanja…

Predsokratike imenujemo tiste prve mislece evropskega Zahoda pred Sokratom, ki so brez vodnikov, oprti samo na svoj genialni nagon, utirali steze antični in z njo tudi moderni znanosti. Njih miselno delo je s svojo vsebino in obliko udarilo pečat dvema povsem različnima dobama: starejši kozmološki, mlajši antropološki. V prvi dobi (600 – 450) se je filozofska spekulacija bavila veči del z opazovanjem narave, s fizikalnimi, astronomskimi in meteoroioškimi ugibi in preko teh z metafiziko; druga, zrlana pod imenom sofistike (450-390), pa je v zvezi s celotnim razvojem zgodovine prenesla znanstveno zanimanje od makrokozmosa na mikrokozmos človeka, bodisi kot posameznika, bodi kot člana socialnih enot.
V skladu s to dvodelnostjo ima tudi pričujoča knjiga dva poglavitna dela: prvi predstavlja predhodnike grške filozofije in nosi naslov “”Kozmos””; v drugem so izbrani naj odličnejši zastopniki sofistike pod zaglavjem “”Človek””.
Glede prvega dela se mi zdi potrebno dati nekaj pojasnil. Strokovnjak se bo ob prelistavanju in morebitnem primerjanju z Dielsovimi “”Predsokratiki”” nemara začudil, ko bo bral med predhodniki filozofije poleg Hesioda tudi imena elegikov Solona, Teognisa in Fokilida. Toda že po naslovu “”Poezija v službi sociaLne politike”” je moč posneti, da sem tudi v prvem delu polagal važnost na sociološko noto, da si je ta – razumljivo – v kozmološki dobi manj izrazita ko v antropološki. Tako sem že pri Hesiodu zamolčal njegovo “”Teogonijo”” in drobce iz “”Astronomije””, zato pa uvrstil nekaj odlomkov iz “”Del in Dnevov””, ker so nam brez dvoma človeško bližji in zato zanimivejši. Dalje zavzemajo pri elegikih refleksije o socialnih…