Ne spreglejte ostalih zbirk prismuknjenih zgodb:
– Kraljevska bolha,
– Življenje je kot krokodil.

Rolf Heimann se je rodil leta 1940 v Drednu v takratni Vzhodni Nemčiji. Leta 1945 je doživel popolno uničenje svojega rojstnega mesta, zato je postal velik nasprotnik vojn. Leto pozneje je njegova družina pobegnila v Zahodno Nemčijo. V Hamburg je šel za mizarskega vajenca, zvečer pa je obiskoval predavanja v likovni šoli. Leta 1958, ko je imel osemnajst let, je odšel v Avstralijo. V 60. letih se je selil po tej veliki deželi in opravljal priložnostna dela. obiral je sadje, garal v tovarnah in na železnici. Vsako prosto uro pa je porabil za pisanje in risanje. Rad je potoval po svetu. Leta 1974 je z barko plul po Tihem oceanu. Na Samoi je spoznal svojo bodočo ženo Lilo. Pod veh letih na morju se je ustalil v Melburnu in se resno lotil slikanja, risanja in pisanja. Najprej je delal za tiskarje in založnike, nazadnje pa je odprl svoje lastno podjetje, umetniški studio.

Heimann je izdal že več kot trideset knjig. Ustvarja predvsem za otroke, vendar je napisal tudi nekaj romanov, potopisnih knjig, časopisnih člankov ter narisal precej stripov in karikatur. Otrokom se je priljubil predvsem s svojimi zbirkami ugank za kratkočasenje in urjenje uma. Njegova dela so prevedli že v veliko jezikov in se prodajajo v milijonskih nakladah. Heimannu so leta 2003 podelili avstralsko nagrado Stana Crossa za ilustratorske dosežke. Istega leta je dobil tudi nagrado WACOM za najboljšo digitalno ilustracijo. Član avstralskega združenja stripovskih ustvarjalcev je že od sredine 70. let. Njegove ilustracije so objavili v številnih avstralskih in tujih publikacijah.

Dežela zelenega delfina, 2. del – Marianne se ni upirala, ko jo je Tai Haruru objel in poljubil, ker je bil njegov objem hladen in brez strasti. Obšel jo je občutek domačnosti, kot da ne bi bilo prvič. Ko jo je izpustil in odšel, je začutila veliko žalost. Njena bolečina je bila nerazumljiva, saj je tega nadutega Angleža, ki je tu živel kot Maor, od nekdaj prezirala in se ga malo bala; poleg tega se ji je zdelo, da jo mož William zdaj ljubi in razume bolj kot kdaj prej.

Roman Dežela zelenega delfina pripoveduje o treh ljudeh, ujetih v nenavaden ljubezenski trikotnik.
Marianne je bila prvič v življenju videti zares lepa. Ustnice so ji trepetale od strasti, oči je imela lačne in sijoče. Ni se menila za solze, ki so ji tekle po licih; z obema rokama je tiščala k prsim Williamovo pismo. Deset let ni bilo glasu od njega, zdaj pa jo je vabil, naj pride k njemu na Novo Zelandijo. Končno jo je zasnubil. Njo, ne njene lepe sestre Marguerite. Zmagala je. Zapustila bo Otok, s parnikom odplula v nov svet, iz Williama bo naredila uspešnega moža, zavzela bosta visoko mesto v družbi, ki jima pripada …

Kapljicam je ves svet igrišče. Prepotujejo in obiščejo prav vsak kotiček planeta in vsako živo bitje.
Zračni tokovi v obliki pare jih nosijo od celine do celine. Na zemljo jih zvabi težnost. Iz oblakov padejo v tekoči obliki ali pa kot sneg in toča. Voda tudi pod zemljo, kot podtalnica, naredi dolgo pot. Nazadnje potoki in reke kapljice prinesejo nazaj domov, v ocean, kjer si jih tokovi podajajo iz enega morja v drugega.
Zgodba o kapljici, ki potuje okoli sveta je pisana v rimah. Otrokom skuša približati dejstvo, kako pomembna je voda v vsakdanjem življenju. Na zadnjih straneh slikanice je legenda znakov, ki se pojavljajo skozi zgodbo: kaplja kot popotnik, hlapi, tekočina, ledišče, problem onesnaženosti, potrebe telesa po vodi, nastajanje oblakov …

Glavna oseba Zofi Zmeda je neustrašna deklica, ki nikoli ne obupa. Zgodbice, ki so vedno optimistične in zabavne, obravnavajo tudi resnejše zadeve, recimo nasilje v šoli, vprašanje odgovornosti in pripravljenosti pomagati drugim, zato nudijo staršem, pedagogom in otrokom priložnost za sproščen pogovor o resnejših temah.

Zbirka knjig o deklici Zofi Zmeda je primerna za otroke med šestim in desetim letom starosti. V zbirki je pet knjig; vsaka od njih vsebuje več zanimivih zgodbic, ki se vedno navezujejo na eno od Zofinih neverjetnih sposobnosti. V prvi knjigi so opisane dogodivščine, ki sledijo, ko Zofi poje čarobni tibetanski fižol in poleti v nebo. V drugi knjigi ji špinača da nadnaravno moč, da reši marsikatero težavo. Sledijo pustolovščine z nevidnostjo in neverjetno sposobnostjo, da vidi skozi vse. Zbirka se zaključi s knjigo o Zofinih izletih v preteklost.

Država je bila mlada, spreminjala se je družbena ureditev, učinkovitega nadzora še ni bilo, priložnosti v trgovini s smrtjo pa so se ponujale kar same.

Kdo si je takrat drznil oporekati herojem osamosvojitvene vojne? Bogokletna je bila že sama misel na to, da bi bili ti junaki povezani z mafijo in tajnimi službami iz nekdanjih držav realnega socializma. Druga knjiga trilogije, ki je pred vami, pa govori prav o tem Ä o tako rekoč popolnem zločinu v imenu države. Vanj so najglobje zabredli najodgovornejši ljudje na obrambnem in notranjem ministrstvu, v vojaški in civilni tajni službi ter direktorji nekaterih podjetij.
Avtorja

Pisca te knjige, prekaljena novinarja, sta v minulih nekaj letih opravila orjaško preiskovalno delo. Premetala sta na tisoče papirjev in se pogovarjala z mnogimi neposrednimi pričami dogodkov, ki jih opisujeta. Njuna knjiga, polna doslej manj znanih ali celo popolnoma neznanih podrobnosti, je zato izjemno pomemben korak na poti do popolne resnice o trgovini z orožjem, ki je v dobršni meri kriva za zdajšnje zatohlo in zastrupljeno politično ozračje v komaj dvajset let mladi državi. Toda Slovenija bo zrela država v resnici postala šele tedaj, ko bo samokritično raziskala in razčistila, kaj je bilo v trgovini z orožjem prav in kaj narobe. In ko bodo tisti, ki so zlorabljali svoje osamosvojiteljske položaje in vojno v soseščini, za to kajpak tudi odgovarjali. Svetle in tople samostojnosti namreč ne smejo mazati temni madeži vojnega zaslužkarstva in pokvarjene preračunljivosti.
/…/

In zgodovino bo treba začeti pisati na novo tudi zaradi nezakonite in umazane trgovine z orožjem, ko so nekaterim osamosvojiteljem v slepi sli po zaslužkih odpovedale vse moralne zavore in vsakršna selektivnost. Z orožjem se je trgovalo mimo vsakega nadzora in z osupljivo nonšalanco peščice pripadnikov najožjega obveščevalskega in političnega vrha, trdno prepričanih, da demokratična pravila igre in zakoni zanje ne veljajo. A dinamika resnice je neusmiljena. Orožarska zgodba postopoma dobiva dokončne obrise. Tudi s pomočjo obeh piscev te orožarske trilogije, ki postaja pomemben in nadvse dragocen prispevek k popolnejši podobi dogajanja pred dvajsetimi leti. Dogajanja, o katerem je politika doslej nerazumljivo in vztrajno molčala.

Pisca te knjige, prekaljena novinarja, sta v minulih nekaj letih opravila orjaško preiskovalno delo. Premetala sta na tisoče papirjev in se pogovarjala z mnogimi neposrednimi pričami dogodkov, ki jih opisujeta. Njuna knjiga, polna doslej manj znanih ali celo popolnoma neznanih podrobnosti, je zato izjemno pomemben korak na poti do popolne resnice o trgovini z orožjem, ki je v dobršni meri kriva za zdajšnje zatohlo in zastrupljeno politično ozračje v komaj dvajset let mladi državi. Toda Slovenija bo zrela država v resnici postala šele tedaj, ko bo samokritično raziskala in razčistila, kaj je bilo v trgovini z orožjem prav in kaj narobe. In ko bodo tisti, ki so zlorabljali svoje osamosvojiteljske položaje in vojno v soseščini, za to kajpak tudi odgovarjali. Svetle in tople samostojnosti namreč ne smejo mazati temni madeži vojnega zaslužkarstva in pokvarjene preračunljivosti.