Pričujoče delo je zasnovano kot korpus, tj. kot znanstveno kritična izdaja vseh do danes znanih slovenskih ljudskih pesmi, vendar tokrat z njihovimi napevi. Četrta knjiga vsebuje ljubezenske pesmi in v dodatku srbske in hrvaške pesmi na slovenskem ozemlju.

Pričujoče delo je zasnovano kot korpus, tj. kot znanstveno kritična izdaja vseh do danes znanih slovenskih ljudskih pesmi, vendar tokrat z njihovimi napevi. Knjiga vsebuje legendarne in socialne pesmi, v dodatku pa še srbohrvaške pesmi na našem ozemlju.

Pričujoče delo je zasnovano kot korpus, tj. kot znanstveno kritična izdaja vseh do danes znanih slovenskih ljudskih pesmi, vendar tokrat z njihovimi napevi. Za junaškimi, bajeslovnimi in pravljičnimi pesmimi, ki jih vsebuje 1. knjiga ¯Slovenskih ljudskih pesmi®, prihajajo v veliki skupini pripovednih pesmi sedaj na vrsto legendarne.

Pirjevec je želel s svojim premislekom najprej približati Vebrovo estetiko današnjemu času, zbuditi zanimanje zanjo in olajšati sodobnemu bralcu njeno razumevanje.
Študija je Pirjevčevo izrazito filozofsko delo. Njeni sklepi dajo Pirjevcu podlago za zadnje delo: interpretacijo romana Karamazovi, v kateri je razvil svojo misel o dopuščanju biti. Kmalu po dokončanju svoje študije o Vebrovi estetiki je Pirjevec namreč začel pisati svojo študijo o Karamazovih. Pričujoča knjiga prinaša torej pomemben vmesni člen v nizu Pirjevčevih literarnih interpretacij.

Avtorica se je med Slovenci prva začela sistematično ukvarjati z zgodovino filozofije. Pisala je o Platonu, Epikuru, Descartesu, raziskovala je vplive Descartesove in Boškovičeve filozofije na Slovenskem, predvsem pa je tako rekoč na novo odkrila nekatere filozofe, ki so bili slovenskega rodu ali so delali na slovenskem ozemlju (Hvale, Karpe, Erber, Mislej,…). Spričo pomembnega mesta, ki ga je imela v preteklih stoletjih filozofija tako v idejnem razvoju kakor tudi v šolah, predstavljajo njene študije prispevke, ki so enako pomembni za zgodovino kulturnega razvoja na Slovenskem.

Neum, za katerega gre zdaj, je podeljujoči neum. Neum, kot izvorni izvir uma. In s tem umnosti: logičnosti oz. racionalnosti.
Za umom kot fenomenom tiči neum kot nekaj afenomenalnega. To ne pomeni, da ima sam fenomen uma tudi svojo drugo, zahrbtno plat. To pomeni nekaj več. Afenomenalnost afenomenalnega neuma ni hrbtna plat uma kot fenomena, marveč je nepogojeni pogoj fenomenalnosti sploh: pogoj fenomenov kot takih in v celoti. Neum kot predumno za tisto zaumno.

Ni dolgo tega, ko so na vprašanje, kaj je estetika, odgovarjali stereotipno: ¯veda o lepem®. Zato so si mnogi predstavljali Ä in morda je temu tako še danes Ä estetiko kot tvorbo, ki meni, da ima pravico določati ljudem, kaj naj imajo za lepo, umetnikom samim pa, kako naj to lepoto ustvarjajo. No, že precej časa je minilo, ko se je estetika začela zavedati, da predpisovanje pravil lepote ni nič drugega kot sprejemanje določene umetniške konvencije dobe, ki je praviloma, pravzaprav usodno, častivredno zastarela…

Čutnost torej ni grešnost, vendar brž ko se je greh vzpostavil in vtem, ko se vzpostavlja, naredi čutnost za grešnost. Očitno je, da zdaj tudi grešnost pomeni nekaj drugega. Toda kaj naj bi greh še pomenil, se nas tu, kjer se skušamo psihološko poglobiti v stanje, ki je predhodno grehu in ki ga, psihološko rečeno, bolj ali manj predpostavljamo, nič ne tiče.
Adam in Eva sta sadež z drevesa spoznanja okusila kot razliko med dobrim in zlim, ki je nastopila hkrati s spolno razliko kot nagonom. Kako je to potekalo, tega ne more pojasniti nobena znanost…

Po tem načelu je jasno, da pripada prvo mesto predstavi Ä kajti predstava je najbolj preprost izmed treh fenomenov, medtem ko sodba in ljubezen vedno vsebujeta predstavo: med njimi je predstava tudi najbolj neodvisna, ker je podlaga vsem preostalim in iz istega razloga tudi najsplošnejša. S tem nikakor ne zanikam, da sta tudi sodba in ljubezen navzoča v vsakem psihičnih stanj Ä to smo že celo izrecno poudarili…

Izbor iz dela najbolj prodornega avstrijskega esejista in satirika smo dobili prvič v slovenščini v odličnem prevodu Janeza Gradišnika. Njegovo ostro in angažirano pisanje je še danes aktualno, saj ga nenehno ponatiskujejo v nemško govorečem prostoru.

¯Nravnost in kriminalnost: velika priložnost, da se pokaže, kako se ne prenašata, je proces zaradi prešuštva. Tip ženske, ki je sicer prelepa, da bi bila zvesta, pa tudi preveč pozna postave, da bi bila nezvesta, živi samo v naivni doktrini. Fichte, ki naj bi bil sicer izražal čisto moralne poglede, se je zavzemal za to, da naj se ženski olajša ločitev…®

Delo odstira najbolj značilne teze Nietzschejeve filozofije, njene odmeve v nemški in avstrijski književnosti, razpravlja o njegovem vplivu in na književnost med vojnama.

¯Natančnejšega poročila o razmerju Ivana Cankarja do Nietzscheja nimamo, sploh pa ne izpod njegovega lastnega peresa. Ob tem je zanimivo, da je Cankar sam Nietzscheja v svojem literarnem opusu in korespondenci, v takšnih ali drugačnih izjavah, vsaj če sodimo po gradivu, natisnjenem v Zbranem delu, omenil le dvakrat, in sicer leta 1989 v že omenjenem pismu Župančiču, drugič v Literarnem pismu, natisnjenem leta 1900 v deveti številki revije Slovenka.®

Knjiga, ki je doživela velik uspeh v Franciji in Nemčiji. Bogati pripovedni in vitalistični lok romana se giblje v območju, ki ga začrtujeta eros in tanatos. Iz buchenwaldske podružnice, kjer je ostala ponižujoča smrt, pelje spomladi leta petinštirideset čez holandsko ravnico vlak z nemogočimi potniki. Nemogoči potniki so telesno in duhovno zlomljeni ljudje iz vse Evrope, ki so ušli strahovitemu in nesmiselnemu uničevanju. Pred njimi je sanatorij v bližini Pariza, je s svojo eksplozijo pomladanskega in osvobojenega življenja Pariz sam, čisto nasprotje smrtnih zimskih pokrajin, kakršne so ostale za njimi. Ne samo prehodna postaja, pač pa most od smrti k življenju, ki prihaja z močjo pomladi. In ljubezni.

Delo tržaškega pisatelja je prišlo v slovenščino skoraj hkrati z njenim velikim uspehom med bralci in kritiki v Italiji in po vsej Evropi. Avtor piše o majhnih geografskih in kulturnih področjih, ki so v sebi skoraj sklenjeni in vanje odsevajo prameni velikega sveta. To so potepuške in tekoče pripovedi o majhnih in velikih življenjih, usodah in strasteh ter o šaljivih in tragičnih pripetljajih, ki so jih zaznamovali. Knjigo sta prevedla Vasja Bratina in Rada Lečič.

Delo zajema umetnostnozgodovinsko pomembno in doslej le delno osvetljeno spomeniško gradivo Ä poslikane lesene strope naših starejših cerkva in nekaterih profanih prostorov od gotskih do baročnih dni. Avtorica je upoštevala domala vse še ohranjene spomenike, pritegnila pa je tudi popise vseh propadlih, kolikor so bili na razpolago vsaj popisi in fotografije.
Delo je zelo tehten in zaželen prispevek s področja naše umetnostne zgodovine.

16.7.
Oblačno in deževno. Zato ležim cel dan, le proti večeru grem na bataljon.

17.7.
Dež. Strašno blato. Nekaj groznega je v dežju v Galiciji v strelnem jarku. Človek plava v blatu. Grem na bataljon, če bi ne bilo mogoče, da gremo toliko nazaj, da bomo v hišah. Nato se koj preselimo v hiše.

19.7.
Deževno. Popoldan da Ruska artilerija samo par strelov, pa mi koj s prvim ubije infanterista Rojca.