Umetnik udejanja samo s tem, da naredi realno ospredje, ki omogoča pojavljanje irealnega ozadja. Udejanjevalec je samo v tem smislu, sicer pa je za njegov postopek značilno oddaljevanje od dejanskosti, razdejanjenje, kajti ni mu treba vzganiti teže realnega, temveč mora samo ponuditi pogledu irealno kot takšno. Zato je tudi svoboda umetnika drugačna kot tista delujočega človeka. Ne priganja ga nikakršna nuja, ne teži ga nobena odgovornost. Zato mu je na razpolago neomejeno cesarstvo možnega, ki ni vezano na pogoje realnega. Umetniška svoboda se ne razlikuje samo od moralne, temveč je tudi veliko večja.

9.septembra, četrtek

Ana govorila z Goričankami. Se strahovito boje zime in poizvedujejo, kako je pozimi, zlasti ako močno drsi in ljudje zelo padajo (¯forte tombola®), ali vsak pade in pri vsakem koraku? Pravijo, da se ne bodo nikamor genile iz hiše. Sprašujejo, kako visok bo sneg, ali bo treba visokih pet ali bo kaj steza.

Angela Vode in Boris Furlan sta bili do srede osemdesetih let v slovenski javnosti zamolčani imeni. Oba sta bili žrtvi montiranega političnega procesa iz leta 1947, ki je bil ena najhujših replik stalinskih sodnih fars na naših tleh. To je bil tako imenovani Nagodetov proces, na katerem so poleg mnogih drugih demokratično usmerjenih izobražencev obsodili tudi dva angažirana slovenska intelektualca, ki sta bila znana po svojih antifašističnih stališčih. Angela Vode je bila levičarka, nekaj časa tudi članica Komunistične stranke, dokler se z njo ni razšla, Boris Furlan je bil nacionalno in liberalno usmerjen izobraženec, ki je prav tako kot Vodetova kmalu po vojni prišel v spor s komunističnimi zmagovalci. Njuna politična naziranja pa so seveda samo del problematike, ki ju obravnavajo avtorji zbornika, ki so bili tudi sodelavci simpozijev o obeh osebnostih v maju leta 2000. Knjiga se ukvarja s celovitostjo intelektualnega in političnega dela, pa tudi z življenjem obeh markantnih, a tragičnih osebnosti iz slovenske demokratične tradicije.

Za sklep velja reči, da je Globokar kot skladatelj dosegel zavidanja vreden, a zaslužen ugled. Za Slovenca je to izjemno. Ta uspeh je bil rezultat njegovega delovanja v tujini, kjer se je lahko iz prve roke seznanil z novimi tehnikami. Znatno so mu pri tem pomagale njegove izvajalske izkušnje. Imel je srečo, da je za več let podpisal pogodbo z mednarodnim nemškim založnikom Petersom, kar je pomenilo prisotnost njegovih notnih tiskov v vseh glavnih središčih zahodnega sveta.

Knjiga studiozno obravnava predvsem ustvarjalni čas slikarjeve mladosti od otroških začetkov do konca akademskega šolanja v letu 1923. Komelj se je z velikim posluhom vživel v čas Jakčevega mladostnega razvoja, njegov smisel za finese pojavov in temeljita kulturna razgledanost pa mu omogočata, da se omejuje na bistvene stvari, ki pa jih tudi točno ugotovi in izbere iz množice splošnih faktov. Besedilo je plod piščevih dolgoletnih srečevanj in sodelovanja, pa tudi prepoznavanje duhovne sorodnosti z umetnikom.

Zgodba se dogaja v času narodnoosvobodilnega boja na Primorskem, se nadaljuje po sodiščih v času totalitarnega režima in se razreši v letih parlamentarne države.

¯S priznanjem invalidske pokojnine je dosegla Tereza Cigoj tudi neke vrste rehabilitacijo pokojnega sina, kar je bilo zadoščenje tudi za druge, ki so ga poznali, saj se je s tem na svoj način popravila tudi krivica, ki so jo trpeli zaradi neutemeljenih očitkov pokojniku tudi njegovi najbližji…®

Kdor je prebral s kresnikom nagrajeni roman Miloša Mikelna Veliki voz, bo z veseljem segel tudi po njegovem novem delu, ki je spet postavljeno v morda najburnejše obdobje slovenske zgodovine, v čas druge svetovne vojne. Med kolesjem politike in vojaških spopadov se znajde mladi rezervni častnik jugoslovanske vojske, najprej udeleženec osvobodilnega boja in končno dvojni agent, na videz nemški, v resnici zavezniški. Razgibana pripoved na m odkriva podobo tega časa skozi optiko, ki je doslej nismo poznali.

Knjiga se ne ukvarja z estetsko plastjo dram Ä zanimajo jo predvsem literarne ideologije in njihova povezanost z družbo. Gre za sociološko analizo posebnega tipa, saj so izbrane teme, ki jih avtor razpira, predvsem filozofske in moralne.
Kremauner povsod izpričuje široko in hkrati problemsko poznavanje predmeta: tako načelni eseji, kakor empirične raziskave o naši dramatiki so pisane živo, neredko polemično in duhovito.
Morda je bil glavni namen knjige, kot meni avtor sam, da odkrije nekaj bistvenega in veljavnega za slovensko usodo. Tako tudi upa, da ravno s tem deluje v duhu časa in izpolnjuje eno od glavnih današnjih slovenskih nalog.

K širjenju protestantizma na italijansko ozemlje je Trubar doprinesel tudi s svojimi pridigami v italijanskem jeziku. In to ne samo v Trstu, v času svojega bivanja v tem mestu, temveč tudi pozneje, ko je živel na Nemškem. Leta 1563n ga je grof Georg Thurn (Giorgio della Torre) poklical v Gorico z namenom, da bi širil protestantsko vero. V Gorici se je Trubar mudil štirinajst dni in pridigal v nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku.

Izbrano delo Franca Kosa predvsem združuje s sintetični obliki njegove razprave o slovenski zgodovini od okrog leta 1000. V nekaj primerih pa zajema tudi njegovo siceršnje zgodovinopisno delo Ä tako glede Goriške kot glede njegove ožje domovine, loškega gospostva na Gorenjskem. Z nekaj pomembnimi dopisi je oživljen spomin na desetletja njegovega dela pred koncem prejšnjega stoletja.

Pričujoče delo nima namena ugotavljati Dantejevega vpliva na slovensko literaturo, pač pa samo njegovo recepcijo pri nas. Tako naj bi v prvi vrsti dalo odgovor na temeljno vprašanje, kdaj, kje in v kakšnem literarnozgodovinskem kontekstu se je ta recepcija dogajala in kakšna je bila njena pomembnost znotraj literarne dinamike. Ker tako celovitega pregleda Slovenci še nimamo, bi bili osnovni nameni te študije že zadovoljeni, saj je dantologija, tudi slovenska, zelo široko področje.

Belle de jour je psevdonim nadarjene pisateljice, ki se je z žgečkljivim dnevnikom prebila v vrh najbolje prodajanih knjig leta 2005 v Veliki Britaniji. V njej združuje šokantno odkritost, inteligenco in duhovitost.

Bellina zgodba je zabavna pripoved o izkušnjah prostitutke iz prve roke. Punca je res od sile! Je odlična poznavalka moških spolnih potreb (in ženskih, če tako nanese), vsestranska mojstrica zadovoljevanja na ta in oni način ter urejena in inteligentna dama. Če je treba, razglablja o literarnih dosežkih znanih avtorjev z golimi klienti, šviga v hotele, oborožena z biči, poleg razgibanega poslovnega življenja pa ima čas celo za trajno ljubezensko zvezo.

V dnevniku spremljamo, kakšne intimne pustolovščine doživlja v posteljah najrazličnejših strank. Opisuje vzpone in padce razburljivega življenja, natrpanega z zmenki, depiliranjem, ličenjem, nakupovanjem erotičnega perila in vzdrževanjem telesne kondicije v telovadnici, da sestajanja s številnimi nekdanjimi niti ne omenjamo. Opisuje, zakaj je postala prostitutka in kako opravlja najstarejšo obrt.

Njena pripoved je včasih zabavna, včasih pretresljiva, vedno pa spodbuja k razmišljanju. Razkriva nam zakulisje trgovanja z mesenimi užitki in nas popelje v skrivno življenje izjemne ženske.

V knjigi Kultura laži Dubravaka Ugrešič govori o moralni odgovornosti intelektualcev za vojne na območju bivše Jugoslavije. V zbranih esejih pisateljica, ki je v začetku devetdesetih let zaradi nestrinjanja s politiko samostojne Hrvaške emigrirala, opiše vso bedo nacionaliostičnih projektov, ki so jih mnogi intelektualci glasno podprli. Pisava torej, ki ne pristaja na hitro pozabljanje preteklosti.

Berdardo Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. Atxaga piše v svojem baskovskem jeziku, doslej sta v zbirki Beletrina izšli že dve njegovi deli.
Harmonikarjev sin je roman o umrlem harmonikarjevem sinu, ki jo piše pisatelj, in hkrati najboljši pokojnikov prijatelj. Smrt se zgodi v Ameriki. Po smrti izroči vdova pisatelju knjigo, ki jo je pokojni pisal v baskovskem jeziku. Ker pa nihče od njegovih svojcev ne razume tega jezika, prosijo pisatelja, da jo prevede. V knjigi tako spremljamo izpoved umrlega, ki jo pripoveduje pisatelj, ob tem ko prevaja knjigo.
Zgodba se vrti okoli harmonikarjevega umrlega očeta, ki je bil udeleženec španske državljanske vojne. Mesto dogajanja je vas Obaba v Baskiji, kjer je junakov oče v času vojne zagrešil številna kriminalna dejanja, zaradi česar je bil tudi več let zaprt. Nekaj let po vojni je bil izpuščen, doletega ga je splošna amnestija. Po vrnitvi iz zapora se je mož preselil v Ameriko in si tam ustvaril družino.