V Londonu je živel strašen lopov po imenu John Houndrey. Ta ropar je bil zelo izmikav in zelo redko se je zgodilo, da ga je kakšen policaj ujel. Nekoč pa so na pomoč poklicali slavnega detektiva Robina Linsdaya, ki je bil znan po tem, da je bil zelo vztrajen.

Daoud Hari je izgubil svoj način življenja v Darfurju. Vendar je sredi klanja in nemira našel nov poklic. Kot član plemena Zaghawa je Daoud Hari odraščal v pokrajini Darfur v Sudanu. Dirkal je s kamelami po puščavi, se udeleževal čudovitih barvitih porok in ko je končal opravke, se je z vrstniki igral v luninem soju. Leta 2003 pa so se nad vasice Darfurja spustili vojaški helikopterji in ta način življenja je bil za vedno izgubljen. Milice, ki jih je podpirala sudanska vlada, so prišle pobijat, posiljevat in požigat, da bi na ta način spravile domorodce z njihove zemlje. Ko so napadli in uničili Harijevo vas, so razbili tudi njegovo družino. On je ušel in nato hodil po puščavskem bojišču ter pomagal šibkim in ranljivim priti do hrane, vode in varnega zavetja. Ko so prispele mednarodne humanitarne organizacije in novinarji, pa je Hari nudil svoje usluge kot prevajalec in vodič. S tem je tvegal lastno življenje, ker je sudanska vlada prepovedala vstop novinarjem in je s smrtjo kaznovala tiste, ki so pomagali tujim vohunom. Hari pa je vztrajal v tej dejavnosti. Dokler mu končno ni zmanjkalo sreče.

Pravo življenje je tam. V pričakovanju tega trenutka sta prilepljena drug na drugega, nerazdružljiva kakor dvojčka. On, plah fant, ki si z nikomer ne upa spregovoriti. Ona, samotarska in ranjena, besna nase, na ves svet in na nikogar hkrati. Čudna, kot pravijo drugi. Muhasta. Drugačna. Lorette krade steklenice ruma ali vodke in se napije. Da bi se počutila živo. Včasih tudi kriči kot zver. Kadar jo kdo v kaj sili. Včasih izgine. Ali pa kaj uniči. Šolsko razstavo, z nožem svojo pričesko, avtomobile v naselju. Gotovo ima kakšno skrivnost. Razlog za svoje početje. Olivier je ničesar ne sprašuje. Zato mu zaupa. Zato mu bo povedala vse. Ko jo bo razumel, bosta lahko odšla na morje. Francoski pisatelj, scenarist in literarni urednik, rojen 12. julija 1974. Leta 2000 je objavil svoj prvi roman Je vais bien ne ten fais pas (Dobro sem, ne skrbi), ki je po filmski uprizoritvi leta 2006 dosegel naklado 160.000 prodanih izvodov. Med letoma 2001 ter 2009 je v Franciji izšlo več kot petnajst njegovih del, poleg romanov za odrasle je napisal tudi šest mladinskih romanov in zbirko kratkih zgodb. Velja za enega najperspektivnejših mladih pisateljev v Franciji, njegovo družbenopolitično zaznamovano pisanje pa privablja širok krog bralcev. Literarna kritika je v njegovih delih prepoznala zlasti vplive sodobnih ameriških pisateljev, kot so John Fante, Raymond Carver in Richard Ford, pa tudi nekaterih značilnih predstavnikov francoske književne scene 40. in 50. let – Henrija Caleta, Georgesa Hyvernauda, Georgesa Perrosa. Za svoje delo je prejel več literarnih nagrad, nekateri njegovi romani pa so doživeli tudi uspešno filmsko ekranizacijo. Od leta 2003 deluje tudi kot urednik pri založbi Rouergue. S partnerko živi v mestu Saint Malo.

Vicky Harper ni vsak dan mlajša. Še vedno je brezupno samska in soočiti se mora z bolečim dejstvom, da je nazadnje imela razmerje s to izredno izmikajočo se vrsto, spodobnim samskim moškim, veliko prej, preden je predstava Fantom iz opere prišla na Broadway. Ko odkrije starodavno knjigo, ki pravi, da lahko od stvarstva dobiš vse, kar si želiš in da moraš za to le prositi, se odloči, da bo resnico preizkusila. Kaj pa ji sicer še ostane Ä Vse drugo je že poskusila in to se zdi tako preprosto – Mora se le osredotočiti na to, da svoje najbolj divje fantazije z mislimi spremeni v resničnost. Podobno kot Pollyanna, ampak z magično kroglo 8, hipoteko in veliko vodke.

Neel Sarath, indijsko-ameriški anesteziolog iz San Francisca, je prepričan, da se je z svetlolasim ameriškim dekletom, porschejem in brezmadežnim stanovanjem, dišečim po čistilu Pine-Sol, oddaljil od tradicionalnega indijskega življenja. Toda njegova družina ga z ukano spravi v zakon. Neel spozna, da Leila Krishnan, ženska, ki postane njegova žena, ni pohlevno, tradicionalno dekle, ki jo lahko zavrže. V privlačni zgodbi o dveh ljudeh, dveh državah in dveh načinih življenja, ki sta morda skladnejša, kot se zdi, se Neel in Leila trudita uskladiti svoje želje s pričakovanji drugih. V romanu Dobra indijska žena Anne Cherian raziskuje, kaj se zgodi, ko se zapletena človeka najprej poročita, šele nato pa si morata začeti dvoriti.

Kakšna je dediščina kolonializma? Terorizem, kulturna in rasna nestrpnost, genocidi, verske vojne.Osvajanja in preganjanja sta stara kot človeška rasa, odtod tudi spoznanje, da kolonizacija ni izum zadnjih stoletij. Ko govorimo o kolonializmu danes, mislimo na zahodnoevropsko nadvlado Afrike in Azije. Ania Loomba raziskuje ta pojav z neverjetno zavzetostjo, piše zelo jasno in potrpežljivo navaja nasprotna stališča ater pokaže kako imajo vprašanja, ki so postala sestavni del postkolonialnih Študij, korenine na področju drugih znanosti in umetnosti. Ania Loomba raziskuje -Najpomembnejše idejne koncepte in zgodovino kolonializma, razmerje med kolonialnimi izkušnjami in književnostjo, razpotja kolonializma, vključno s protikolonialnimi procesi, vprašanja seksualnosti in kolonializma, razprave o globalizaciji in postkolonializmu, kako je na kolonialno misel vplival Shakespeare, Marx, Lenin, Rushdie, Fanon, Freud, Gandhi, Said, Althusser, Foucault, Spivak. Nepogrešljivo branje za vse, ki jih zanimajo mednarodno odnosi, književnost, zgodovina, psihologija in sociologija.

Monografija povezuje teoretično znanje na področju učiteljskih kompetenc ter njihovih učinkov na različne procese pri učencih z rezultati raziskave izvedene v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Osnovno vprašanje na katerega so poskušale odgovoriti avtorice je, kakšna je vloga učiteljevih kompetenc pri uresničevanju različnih vzgojno-izobraževalnih ciljev v šoli, kot so motivacija za učenje, vedenje učencev (socialne spretnosti in neželeno vedenje) ter znanje. Učiteljeve kompetence so proučevale pri dveh temeljnih predmetih, pri slovenščini in matematiki. Rezultati raziskave so potrdili povezanost učiteljevih kompetenc, njegovega načina dela z motivacijo, s socialnim vedenjem in znanjem učencev. Za spodbujanje motivacije učencev, njihovega želenega učnega vedenja ter dosežkov so še posebej pomembne kompetence kakovostnega vodenja razreda, učiteljevo usmerjanje učencev v obvladovanje učne snovi ter njegovo spodbujanje k kakovostnemu učenju. Avtorice delo zaključijo s sintezo empiričnih ugotovitev ter smernicami za pedagoško prasko. Delo je pomembno tako s teoretičnega vidika, ker pomeni pomemben prispevek k pedagoški psihologiji ter obči didaktiki, ko tudi s praktičnega vidika, ker bo lahko v pomoč različnim deležnikom v izobraževanju: od učiteljev, študentov, izobraževalcev učiteljev do načrtovalcev izobraževalnih sistemov.

Roman je bil nagrajen z nagrado Tondelli in Fenice Europa 2006. V knjigi se skozi spomine in pripovedovanje glavne osebe prepletajo zgodovinske slike iz druge svetovne vojne in revščine po njej, pa tudi sodobni spomini na odraščanje, otroške igre, mladostne sanje. Babica Cristina je luknja skozi ključavnico v vas Purocielo: pripoveduje horizont vaškega življenja in s pridušenim penavrit onemu zgoraj razloži, kaj si misli o življenjskih tegobah. Razgiban italijanski vsakdan vre veselja v dramo, ko stvari ne gredo po njenih zamislih, a vse, kar šteje ob koncu dneva, je njena družina. Družina je mama in mama je Cristina, z vnukom ob nogah in mentol bonboni v ustih dela obračun s svojim svetom. Cristiano Cavina je eden najprodornejših sodobnih italijanskih piscev, z romanom V deželi Penavrit prvič preveden v slovenski jezik. Njegovo pisanje odlikuje preprost in duhovit slog, njegov pogled na rodno deželo pa je pogosto fellinijevsko ambivalenten, kar postreže z inovativno in prisrčno bralsko izkušnjo.

Se z nekaterimi ljudmi sploh ne zmorete sporazumeti Ä doma, na delu ali v skupnosti? Vedno slišijo nekaj drugega, kar rečete? Preprosto se ne razumete in nikakor si ne zmorete pojasniti zakaj. Zagotovo veste le to, da pomanjkanje povezanosti vodi v razočaranje, frustracijo in navzkrižje. V Zakonu povezovanja vam Michael J. Losier izroča ključ za uspešno sporazumevanje.

Slovenci smo po svoje čudni. Zelo smo ponosni, če kak naš genijalec kje na Japonskem zmaga na tekmovanju v angleščini srednješolcev, ki jim je angleščina tuj jezik. O tem poročajo vsa občila. Prav nič pa se ne vznemirjamo, če so v mnogih naših šolah učenci, dijaki in študenti deležni vse manj in manj osnovnih vednosti s področij humanistike in družboslovja. Saj nam zdrava kmečka pamet nenehno dopoveduje, da so važna predvsem koristna, uporabna, tehnična, izkustvena znanja, medtem ko so najrazličnejše teoretične razlage, nazorske koncepcije, filozofiranja in podobna fantaziranja pravzaprav bolj ali manj odveč, ta lahko zmedejo, zavedejo ali celo spuntajo ljudi, še zlasti radovedneže, ki bi vedno radi kaj novega. Od nekdaj sta priporočljiva dva avtoritarna imperativa, ki zagotavljata družbeno trdnost in stabilnost – Ora et labora! in Maul halten und weiter dieden! Ta knjiga prof. dr. Jana Makaroviča pa je po pojem mnenju kot ustvarjena za berilo tistim, ki iščejo pravo pot skozi življenje – Natančno razlaga zgodovinski razvoj in smisel najpomembnejše ustanove, to je družine, ter najpomembnejše medčloveške odnošajske kakovosti, to je ljubezni. Makarovič domiselno in vsestransko utemeljuje etos prakticiranja odgovorne svobode, humanega upanja, racionalne vere nesebičnega darovanja človeka sočloveka. Predvsem pa je Makaroviču tuj abstraktni humanizem, po katerem je človek samoumeven, dan in dokončen. Zanj je človek šele problem, izziv, naloga. Naloga nas vseh.

V tem potopisnem izboru najboljšega se razpojejo značilno Cestnikove pisateljske lastnosti, kot so dražljivo poigravanje s čutnostjo, igriva duhovitost in kritičnost brez moraliziranja Ä Motnje v raju predstavljajo branje, ki poraja pomisleke, a ki zato nič manj ne navdušuje za nova srečevanja z drugačnostjo in življenjsko radostjo.

Portugalske zgodbe nosijo svojstven pečat portugalskih ljudi z njihovo zgodovino in vsakdanom, ki je kljub temu, da pripada Evropi, poseben. Zakaj? Zaradi zemljepisne lege dežele, ki je portugalsko dušo zavezala morju. V vsej zgodovini so čez morje odhajali pomorščaki in puščali v tisti, ki so čakali na njihovo vrnitev, praznino, upanje, hrepenenje. Ne nazadnje tudi zaradi odmaknjenosti od preostale Evrope, saj so bili Portugalci dolgo časa bolj orientirani proti Braziliji. Portugalska duša je precej podobna naši, nič kaj ni romansko temperamenta, temveč bolj zasanjana in melanhonična, enkako slovanska. Zato se bodo slovenski bralci zlahka vživeli v predstavljene zgodbe.

Prav med tema dvema umetniškima ekstremoma Ä med naturalizmom in avantgardo Ä se izrišejo poglavitne konture Rezmanovega literarnega interesa, ki s svojo pisavo reagira predvsem na svoj domači retromoderni tehnološki milje, kakršen nam je znan iz dokumentarnega gradiva o industrijskih revolucijah s konca 19. in prve polovice 20. stoletja, hkrati pa jih Ä predvsem v svojem proznem opusu Ä prepoji z imaginarijem, personalno perspektivo in etosom sodobnega rudarskega okolja. Na polju sodobne uprizoritvene pisave Rezman z redimejdom Tajni kozel (Sivec) v Šoštanju ali Šesti, šesti, šestindevetdeset fokus z umetniškega dela prestavi na polje intervencijske umetniške geste, ki bi jo lahko uvrstili v t. i. prilagojeni ready-made (ready-made aidé), kakršen je v vizualnih umetnostih npr. ¯Pobarvani kruh® Mana Raya, pa seveda na polje relacijskih estetik, o katerih v svoji istoimenski knjigi govori francoski kustos in umetnostni zgodovinar Nicolas Bourriaud. S tem se njegova dramatika uvršča med težnje sodobnih uprizoritvenih pisav. Med omenjenima dvema ekstremoma Rezman izumi dramolete, ki jih žanrsko opredeli kot ¯harmsovke®, kar se seveda nanaša na pisatelja Daniila Harmsa (1905 Ä 1942), poglavitnega predstavnika ruske avantgardne literarno-gledališke skupine Oberiu (1928 – 1931), ki je zavrnila dramski realizem in konvencionalne dramske strukture zapleta ter izumila nekakšno dramsko križanko, prepojeno z atmosfero temačne, zle usodnosti, kakršno pozna dramatika Maurica Maeterlincka in proza Franza Kafke, ter s humornim absurdizmom Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.