Zgodba opisuje ljubezen med Iris in Almiborjem. Čeprav se imata zelo rada, jima srečo kvari Irisina bolezen. Iris se odloči, da bo poskusila pretentati naravo, kar ji bo omogočilo, da bo njuna ljubezen popolna. A življenje se velikokrat ne odvija po načrtih. In tudi za Iris se življenje šele začne zapletati. Ali ji bo uspelo obdržati Almiborjevo ljubezen ali si je zapravila priložnost za srečo?

Nekdanji major vojaške policije Reacher uživa v anonimnosti Key Westa, ko se nenadoma pojavi tujec, ki ga išče. Možakar želi veliko odgovorov enako pa tudi Reacher, še posebej, ko možakarja umorijo. Odgovori vodijo Reacherja po hladni sledi do New Yorka, do zapeljive ženske in temnih kotičkov njegove preteklosti.

Reece Gilmore je prehodila dolgo pot, da bi uživala v osupljivem razgledu pod seboj. Kot edina preživela surovega napada na Vzhodni obali je na begu, brezupno se bori proti nočnim moram in napadom panike, ki jo zasledujejo. Ustali se v Angelski pesti v Wyomingu – Vsaj začasno – In sprejme delo v lokalnem bistroju. Reece uživa v naravi, ko na nasprotnem bregu zagleda moškega in žensko. Prepirata se in prerivata. In nenadoma je on na njej, njegove roke so okoli njenega vratu. Zdi se ji, da ji nihče v Angelski pesti ne verjame. Konec koncev je novinka v mestu in slovi po tem, da je živčna Ä Morda celo nekoliko krhka. Morda je spet čas za beg, čas, da se odpravi naprej.

Pet dni na šolskem izletu. Medtem ko se sošolci odpravijo plezat v steno, se Jabali raje odloči za gorski tek v bližnjem gozdu. Naenkrat zagleda nekaj svetlečega – Torbo z ukradenim blagom. A v istem trenutku se pojavita tudi tatova. Ne da bi pomišljal, Jebali pograbi torbo in zbeži. Žal v napačno smer, saj edina pot z razgledne ploščadi vodi le še po 30 metrov globoki strmini.

Nekatere izkušnje so takšne, da v nemoči obnemijo vse njene ženske: otroci v sirotišnici, in druge spet take, da se vse odločijo za isto – Zlomiti srce, da se rešijo svojo dušo. Tina Bregant pravi, da so jo zgodbe čakale v zasedi, nekje na samotnih bolnišničnih hodnikih, in zahtevale svoj prostor med njenimi ženskami. Tina Bregant je bila rojena novembra 1975 v Ljubljani kot najstarejša od treh otrok. Po končani mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad je leta 2002 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je veliko potovala in opravljala poletno prakso v Avstriji, Švici in Romuniji. Po opravljenem sekundarijatu se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, kjer dela doktorat o vplivu hipoksično-ishemične encefalopatije (HIE) na kvaliteto življenja in preučuje korelacijo med nevrofiziološkimi metodami, slikovno diagnostiko in izidom HIE v pozni adolescenci. Redno se izpopolnjuje v tujini. V obdobju med 2005 in 2006 je delala v Londonu v bolnišnici Hammersmith na Otroškem in Radiološkem (MR) oddelku. Obenem je specializantka pediatrije, zaposlena na Pediatrični kliniki. Tina je poročena, mati treh otrok. V luči celostne obravnave otrok se je med drugim usposobila tudi za vodjo seminarjev Familylab. Rdeči čeveljci so pripovedi in izpovedi Tine Bregant, mlade ženske, zdravnice, žene in matere. Vse njene vloge in naloge se neizogibno prepletajo – Mama ne izgine, ko zdravnica ne more ozdraviti deklice in strokovnjakinja ne molči, ko mama vzgaja otroke.

Potem tudi o starem K., zdajšnjem lastniku te hiše, ki je ne glede na svojo rahlo problematično, a fizično nenasilno vzgojo sklenil, da bo svojega sina iz slabiča pretepel v Pravega Moškega. O ženi starega K., ki se je med izmenjavanjem moževih verbalnih skrajnosti iz brutalnosti v osladnosti umikala v otopelost latinskoameriških telenovel. In konec koncev o K., ki je to hišo nosil v zavesti, kakor koli že se ji je umaknil. Gnoj je stilistična mojstrovina o individualni pasivnosti, neposobnosti sprejemanja odločitev, vzgajanju mlačnih idealov v gnilobo. Roman je pisan v šlezijskem narečju, ker avtor je močno povezan s svojimi šlezijskimi koreninami, in odraža patriarhalno družbeno strukturo, bolezensko introvertiranost in nesposobnost individuuma, da pobegne kolektivnemu spominu lastne vzgoje in tradicionalnosti

Odnose do sošolcev in učiteljev vzdržuje s pestmi in z odličnim poznavanjem in interpretiranjem človeškega značaja in zla – S taktiziranjem veliko močnejše od sebe zato zmore kot za šalo. Kljub temu ga nasilje, s katerim si utira svoj družbeni položaj, moti in obremenjuje, rad bi ven iz začaranega kroga, pa ne ve, kako. Ko se vpiše v internat, vidi Erik v tem priložnost, da spremeni življenje. Ne bo se več tepel. Nova šola se zdi sanjska, vendar Erik kmalu spozna, da se za principom tovariške vzgoje, ki je v veljavi v šoli, skriva brutalno izživljanje starejših učencev nad šibkejšimi. Sistemu se upre, zato se je prisiljen še več ukvarjati tako z vzgibi kot s posledicami zla. Z novim prijateljem Pierrom poskušata vzpostaviti intelektualno obrambo, ki pa je učinkovita le kratek čas – Zlo je namreč veliko pametnejše, kot sta mislila. Eriku vendarle uspe, da se zlu postavi po robu – Svoje nasprotnike pač brutalno pretepe. Koncept intelektualnega boja ne uspe. Jan Oscar Sverre Lucien Henri Guillou se je rodil leta 1944 v kraju Södertälje, ki se, mimogrede, kot geografsko ime pojavi tudi v romanu Zlo. Naključje to ni, saj nosi omenjeni roman avtobiografske sledi. Guillou se je v sedemdesetih letih podal v pisateljske vode. V leta 1971 izdani prvi knjigi Če bo vojna (Om kriget kommer) se loteva šestdnevne vojne med Izraelom in arabskimi sosedami. Leta 1973 je napisal članek o švedski obveščevalni službi in nezakonitem registru političnih oporečnikov in bil zaradi tega s prijateljem obtožen vohunjenja in obsojen na deset mescev zapora. Avtor je najbolj znan po seriji vohunskih romanov o agentu Hamiltonu. Roman Zlo je izšel leta 1981. Leta 2003 so roman posneli in film je bil leto za tem nominiran za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film. Ker ZDA Jana Guillouja vodijo na seznamu teroristov, se dogodka ni smel udeležiti. Jan Guillou je danes vpliven komentator aktualnih družbenih in političnih dogodkov, še posebno na Srednjem vzhodu in na Švedskem. Njegova družbenokritična drža se kaže v ponavljajoči se trditvi, da oblasti (pogosto) ne spoštujejo pravnega reda, ki so ga same vzpostavile, graja način, kako se ZDA in svet lotevajo boja proti terorizmu, pošilja sporočila, uperjena proti sovražnosti do tujcev in rasizmu.

Knjiga nove glasbene perspektive obravnava nekatere zdaj že ne več tako nove pojave v sodobni umetnostni glasbi in njeni okolici, ki jih je avtor objavljal v različnih prilogah dnevnih časopisov in po strokovnih revijah. Pravzaprav gre za nekakšen sintetičen pregled dogajanja dvajsetega stoletja v klasični, avantgardni, elektronski in improvizirani glasbi.

Skrivnostna bitja – Velikani, o katerih se pogovarjamo le šepetaje in o katerih vemo zelo malo, bi v sodobnem svetu, ki hlasta za tem in onim razvedrilom, utonila v pozabo, če ne bi bilo Reda zlatih peres. V Redu zlatih peres so številne dvorane z dokaznim gradivom in številne sobane z zanimivostmi. Vsaki vrsti skrivnostnih bitij je posvečen en prostor. Med njimi je Dvorana velikanov gotovo najstarejša in največja. Knjiga o mogočnih velikanih govori o življenju teh titanov, o tem kako so s svojim delom izoblikovali naš svet, njihove skrivnosti, izročila, načine zabave in druge zanimivosti.

Cesar Kitajske sanja o novem Cesarskem Vrtu Vrtov. Enemu od vrtnarjev se posreči zajeti Cesarjeve sanje in ustvariti osupljiv Vrt. A zgodi se, da celo sanje cesarjev niso popolne. Ko Cesar zasliši peti slavca, ve, da njegov Vrt še ni končan. Slavec je dobrohoten, a svoboden. Njegova glasba je edinstvena, a se ne pusti ujeti.

Moj očka ima kmetijo, majhno kmetijo. In jaz na očkovi kmetiji nadvse uživam. Očka pa pravi, da na naši kmetiji nekaj manjka.

Tokrat jo predstavljamo v nekoliko drugačni obliki – kot slikanico. Ilustrator Paul Rogers ponuja svojevrstno tolmačenje besedila. Njegove ilustracije so navdihnili Dylanova glasba in poezija, njegovi vzorniki in drobci iz življenja, pa tudi nemirna šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Slikanica Za zmeraj mlad je ganljiv poklon pesmi, ljudem in času, v katerem je nastala. Za zmeraj mlad je dvojezična izdaja. Tako slikanica Dylanov biser ponuja v slovenskem jeziku, hkrati pa ohranja tudi čar angleškega jezika in ameriškega duha.
H knjigi dajejo posebno vrednost ilustratorjevi komentarji lastnih slikovnih upodobitev na koncu knjige. V njih razkriva nekatere bolj skrite namige, kot je recimo siamska mačka na 5. strani. Gre seveda za mačko iz pesmi Like a Rolling Stone. A seveda nekaj skrivnostnega ostaja tudi še za nas, da skupaj s svojimi najmlajšimi na poučen in zabaven način pridemo stvari do dna. Pa nam bo uspelo? To ne bi smelo biti pretežko, saj je sporočilo pesmi Forever Young aktualno za zmeraj. Z lahkoto ga posvojimo in vzamemo za svojega. Dylan je pesem posvetil svojemu sinu. Zdaj jo lahko tudi mi v prelepi izdaji poklonimo svojim otrokom. In tako prenesemo sporočilo. Bob Dylan je eden najbolj hvaljenih in priljubljenih piscev pesmi in izvajalcev vseh časov. Njegova samosvoja glasba je pozornost javnosti najprej pritegnila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal nekakšen kronist ameriške zavesti in kulturnega nemira. Njegova izjemna glasba in poezija nas plemenitita še danes.

Pred Vami, dragi bralci, je nekaj novega, za kar ne boste potrebovali posebnega časa, posebnega prostora, posebnih pogojev. Na avtobusu, na kavču doma, v topli postelji, si boste lahko privoščili trenutek zase in v miru prebrali, kar pravzaprav že veste. A vseeno Vam bo trud urednice, ki je zbirala koščke Vaših vprašanj, vaših želja in Vaših pomislekov prinesel potrditev, da ravnate prav: sladkorna bolezen Vam ne predstavlja več glavne težave v življenju, samo še sitnost. Bolezen seveda ne bo izginila ne prihodnje leto ne čez 10 let, ne glede na razvoj znanosti in nove možnosti zdravljenja. Bilo bi prelahko, a ne samo to – Odkrili bi zdravilo, rešeni bi bili skrbi, uspeh bi nas uspaval in Ä nepripravljeni na izzive in grožnje vsakdanjega življenja bi postali tarča kakšne druge, še bolj zahrbtne bolezni. Počasi obračate list za listom – Nekatera vprašanja nas vračajo nazaj, daleč nazaj. Več kot 30 let je že, ko je prvi človek stopil na luno, več kot 40, odkar so odkrili kvazarje, najbolj oddaljene poznane objekte našega vesolja, več kot 50, kar je divjala zadnja svetovna vojna. Ali smo znali ta čas izkoristiti in doseči premoč tudi na področju sladkorne bolezni? Sladkorna bolezen je sindrom Ä skupek bolezni, ki jim je skupen le povišan krvni sladkor. Ne glede na predloge, kako naj te posamezne bolezni razvrščamo, še vedno imamo le glavno delitev na dve vrsti sladkorne bolezni: na tisto, ko bolnik preživi z bolj ali manj izraženimi zapleti brez dodajanja umetnega hormona inzulina in na tisto, ko je inzulin nujno potreben za življenje. Malokdo verjetno pomisli, da so bolniki s tipom I. diabetesa pred odkritjem inzulina živeli še 6 mesecev do 2 leti, preden so v izčrpanosti umrli. Morda je ta mejnik najpomembnejši, ali pa mu je enak tisti leta 1967, ko so iz rože, navadne jastrebine, ki Ä mimogrede Ä raste tudi pri nas v močvirnih delih Slovenije in v triglavskem narodnem parku, pridobili še danes enega najpomembnejših zdravil v tabletah, to je metformin (poznan kot zdravilo pod imeni Aglurab, Siofor, Glucophage, Gluformin, Avandamet). Kakorkoli, oba mejnika in še kateri so nam omogočili zdravljenje, to je zniževanje nivoja glukoze v krvi učinkoviteje kot prej s fižolovimi stroki, korenino peteršilja ali skorjo drevesa evkaliptusa. Zelo pomebno, a vsi našteti mejniki so zunaj sladkornega bolnika, ob njegovi poti v zdravo življenje kljub sladkorni bolezni. Imamo pa še enega, ki je del nas samih, del vsakega sladkornega bolnika, mejnik, ki ga postavlja vsak sam. Ta mejnik je znanje samokontrole. Do tega trenutka je imel bolnik zelo pasivno vlogo – Kaj in kdaj bo jedel, kaj bo delal, da bo težav čimmanj.Če pomislimo, navaden bolnik pride k zdravniku, ker ima težave in ker nekaj potrebuje. Sladkorni bolnik pride, ker je na pregled naročen, potrebuje pa samo nova zdravila. Težave mu naredi šele zdravnik, ki z vrednostmi njegovega krvnega sladkorja prepogosto ni zadovoljen. V Sloveniji smo s samokontrolo začeli že zelo zgodaj: mislim, da jo je uvedel že prof. dr. Matajc na pediatrični kliniki v Ljubljani leta 1963 po vrnitvi iz francoske prestolnice. Slovenci se nismo ozirali samo na Dunaj ali v London, Paris je še danes lahko vzor za na primer presaditve organov ali za sisteme kontrole in oskrbe po elektronskih medijih. Seveda po navodilih prof. Matajca otroci niso vzeli v roke vsak svoj glukometer, pač pa so kuhali, kapljali reagente, gledali črne barve. Določiti se je dalo vsaj toliko, da smo ločili 10 ali 20 mmol / lit. Glukometri so zaživeli 20 let kasneje: postali so preprosti, majhni, hitri, zanesljivi. In glukometer je mejnik za vsakega sladkornega bolnika: na enkrat le Ä ta pasivno življenje pušča za seboj, aktivno se vključi v zdravljenje, s testiranjem posameznih jedi in posameznih okoliščin si pripravi povsem individualno dieto. Gotovo nihče ne verjame, da je zbadanje v prst samo sebi namen, seveda ni. Žrtvovanje lastne krvi je cena svobode: ob rednih meritvah si sami izbiramo najprimernejšo hrano, najprimernejšo količino, najprimernejšo aktivnost Ä to pa je pot, ki nas pelje mimo pasti v zdravo življenje kljub privesku, imenovanem sladkorna bolezen. Ko osvojimo svoje prehranske navade, ko preiskusimo vplive aktivnosti na krvni sladkor, ko dejansko izmerimo moč naših zdravili, kaj še zmorejo in česa ne, je premoč nedvomno v naših rokah. Ne dvomite: današnje tablete so zmogljivejše kot prej, inzulin je boljši od našega lastnega, ki ga proizvaja telo. Je hitrejši in s pravilno uporabo skoraj enako učinkovit. Zmogljivejši so tudi načini dovajanja inzulina: z modernimi črpalkami lahko programiramo potrebe po inzulinu za vsake pol ure dneva posebej, lahko jih popravljamo na 0,05 E natančno, lahko upoštevamo naravno sproščanje inzulina v kri in določimo dvojni vbrizg inzulina pred z maščobo bogatimi obroki naših jedi. Še nekaj se je pripetilo v Sloveniji prvič – Vedno smo se z zavistjo ozirali v svet in opazovali možnosti zdravljenja izven Slovenije. Načini našega zdravljenja so bili vedno moderni, vedno med prvimi desetimi na svetu. A vsega v majhno Slovenijo le nismo mogli dobiti. Z vstopom v evropsko skupnost je padel tudi ta mejnik: prvič smo slovenski diabetologi v položaju, da lahko ponudimo slovenskemu sladkornemu bolniku tako rekoč vse, kar je na voljo na svetu. Problem je le, ali je to naša zavarovalnica sposobna plačati ali drugače, ali si je to sposoben plačati sam bolnik. Kdor bo namreč žrtvoval za svoje zdravje toliko kot na primer za nakup avtomobila, so mu odprta vsa vrata.

Sedemnajst gradov, sedemnajst zgodb. Nekatere ohranja zgodovina, nekatere šaljive zgodbe, druge grozljivke, tretje hude kazni, pa tudi zgodbe o čarovnicah, mitoloških bitjih in zakladih. Pomembna obogatitev knjige so reprodukcije Valvasorjevih slik gradov.

S trilogijo Zmajeva kri je pisateljica naklonila svoj pripovedniški dar svoji najožji domovini, rodnemu Zagorju. V romansirani obliki prikazala zgodovino premogovništva v zagorskem rudniškem bazenu in svoje delo zasnovala tako obširno, da zasluži podnaslov – Knapovska saga, saj sega njegov pripovedni lok od začetka 18. stoletja do 2. svetovne vojne in še čez do zaprtja rudnika. V drugem delu trilogije je v ospredju Anuška, tiha in pogumna, s prirojeno omiko obdarjena knapovska žena in mati, ki z možem Jakom nadaljuje rod knapov, katerega začetnik je Mohor, naslovna oseba prve knjige. Sicer večplastna pripoved zajema vse sloje slovenskega življa, od kmečkega prebivalstva do porajajočega se delavstva, do nižjega, srednjega in višjega uradništva in meščanstva. Ves čas pa ostajajo v središču zgodbe zagorski knapi in njihovo življenje.