Monografija o poznobaročni sakralni arhitekturi na slovenskem Štajerskem je prva pregledna monografija o naši baročni arhitekturi po skoraj štiridesetih letih. Obravnava enega najkvalitetnejših obdobij baročne arhitekture na Slovenskem, in sicer poznobaročno arhitekturo na Štajerskem. Ta je zaradi zgodovinskih dejstev tesno povezana s tisto na avstrijski strani, zato pa slabo raziskana. Po razdelitvi historične dežele Štajerske po 1. svet. vojni so namreč avstrijski raziskovalci obravnavali le spomenike na avstrijski strani, slovenski pa na slovenski. Opusi arhitektov so bili zato zelo slabo raziskani in ovrednoteni.
V monografiji je najprej predstavljen časovni okvir ter značilnosti poznobaročne Štajerske sakralne arhitekture, nato pa še pregled dosedanje literature, v kateri je bila obravnavana. V nadaljevanju je predstavljen prvi pomembni poznobaročni arhitekt na slovenskem Štajerskem, mariborski zidarski mojster Jožef Hoffer, postavljene so teze o vplivu dunajske arhitekture nanj ter vsi njegovi najpomembnejši nasledniki. V tem preglednem poglavju so predstavljeni tudi spomeniki, ki stojijo na avstrijskem Štajerskem in so povezani z mojstri, ki so delovali na slovenskem delu Štajerske. Z novimi podatki iz arhivskega gradiva ter novimi atribucijami so obogatene biografije štajerskih zidarskih mojstrov iz obravnavanega obdobja. Med njimi je na podlagi arhivskih virov osvetljeno tudi delo celjskih in mariborskih okrožnih inženirjev ob koncu 18. stoletja, ki je bilo dosedaj v umetnostnozgodovinski literaturi povsem spregledano. V strokovni literaturi je dosedaj ostalo spregledano tudi vprašanje poznobaročne tradicije v 19. stoletju. V monografiji je zato temu posvečeno posebno poglavje. Poznobaročna sakralna arhitektura na Štajerskem je kvalitetna in se je tako močno vsedla v zavest ljudi, da so po teh vzorih gradili še do sredine 19. stoletja.
Najobsežnejše poglavje knjige predstavlja katalog cerkva. Tu je predstavljenih kar stodeset poznobaročnih sakralnih spomenikov, od katerih je bilo do sedaj v umetnostnozgodovinski literaturi obravnavanih le dobra tretjina. Kar nekaj že znanim spomenikom štajerskega poznega baroka je na podlagi arhivskih virov ali stilnokritične analize popraviljena ali dopolnjena stavbna zgodovina, skupno pa monografija prinaša nova spoznanja za več kot petdeset štajerskih cerkva.
Monografija je zato prestižnega pomena ne le za slovensko umetnostno zgodovino, ampak tudi v srednjeevropskem prostoru. Na podlagi spomenikov, ki so sistematično predstavljeni v monografiji tudi s slikovnim gradivom, bo mogoče opuse štajerskih arhitektov 18. stoletja še dopolnjevati, ne le s stavbami, ki stojijo na slovenskem Štajerskem, ampak tudi v Avstriji in predvsem na Hrvaškem.

Ilustrirali Anja Čuhalev in Cirila Zorenč.
Zgodba pripoveduje o grahu, ki ja padel vrabcu iz kljuna naravnost med otroke na dvorišču, ki so se igrajli s frnikolami. Otroci ga posadijo v skledo, ki jo postavijo na okensko polico v vrtcu, ga zalivajo in grejejo. Nekega dne pa grah pokuka iz zemlje in nudi otrokom obilo veselja ob občudovanju drobne bilke, ki poganja nežne zelene listke in rožnato rumene cvetove.

Avstrijski pisatelj Arno Geiger si je z romanom Es geht uns gut leta 2005 kot prvi prislužil prestižno nagrado za roman leta, napisan v nemškem jeziku. Es geht uns gut je družinska kronika, saga takorekoč, ki zajame šestdeset let avstrijske zgodovine. Protagonist romana Philipp Erlach ni nikoli razmišljal, kaj naj bi pomenilo, da nas mrtvi preživijo. Ko pa podeduje vilo svoje stare mame v dunajskem predmestju, podeduje z njo tudi zgodbo: ljubezensko, smrtno, vsakodnevno zgodbo o nemočeh in nesporazumih. Arno Geiger skozi družinsko sago pripoveduje zgodbo tragičnega in komičnega stoletja in dokazuje, da tradicionalni žanri niso preživeti, če jim seveda znamo dati nove poudarke.

Po zajetnem romanu Pot v Trento Kovič še vedno raziskuje zgodbe svojega rodu, s tem pa svoje korenine in svojo človeško identiteto. Mala nebesa je klasično izpisana okvirna novela o deloma resnični, deloma izmišljeni usodi Matije, avtorjevega pradeda po materini strani, ki se je s sinom izselil v Brazilijo, se sprva zaposlil v gradbeništvu, s pridnostjo in poslovno iznajdljivostjo pa kmalu ustanovil lastno podjetje. Po tragični sinovi smrti se je odselil v drug kraj in kot Matea Menada začel novo življenje. Novela se spremeni v literaturo, se pravi v fikcijo, prav z uprizoritvijo tega novega življenja, na koncu pa se spet povrne v dokumentarično stvarnost pisateljevega razkrivanja pradedove usode. Zaradi take kompozicije učinkujejo Mala nebesa inovativno in sveže, zaradi nostalgičnega tona oživljene preteklosti pa močno delujejo tudi na bralčevo emocionalno doživljanje.

Ko rimska vdova Cartilia Poplicola pokaže preveč zanimanja za kapitana Geminusa, se njegova hči Flavia Gemina trdno odloči, da bo razkrila Cartiliine resnične namene. Za to mora tako kot grški junak Herkules opraviti dvanajst nalog. In kot da to še ni dovolj, se po Ostiji klati pobegli lev!Flavia in njeni trije prijatelji Nubia, Jonathan in Lupus korak za korakom razkrivajo skrivnost in pišejo vznemirljivo zgodbo, polno presenečenj.

Avtorica je s to zgodbo zajela temeljna človeška etična vprašanja, na katera si mora v življenju prej ali kasneje vsakdo odgovoriti. Obstaja kakšna druga stran resnice? Ne, odgovarja avtorica, druga stran resnice je samo laž. Lažejo tisti, ki delajo krivice, nato pa krivdo zvrnejo na druge, največkrat prav na tiste, ki krivice javno razkrivajo in s tem ogrožajo zločince. Tako v Nigeriji ni dvoma, kdo tepta človekove pravice. KLjub temu, da se to splošno ve, je življensko nevarno o tem po resnici govoriti in še huj, pisati. Če se pokončni in pogumni ljudje vendarle najdejo, pa običajno plačajo zelo visoko ceno. To je usoda tudi Sadejinega očeta, ki mu režim uniči družino, umor žene pa celo naprti njemu.

Eragon in njegova zmajevka Saphira sta pravkar rešila uporniško državo pred uničenjem, s katerim so grozile mogočne sile kralja Galbatorixa, krutega vladarja Cesarstva. Zdaj mora Eragon odpotovati v Ellesméro, deželo vilinov, da bi se še izpopolnil v magiji in mečevanju, nujno potrebnih veščinah za Zmajskega jezdeca. To je edinstveno potovanje, polno osupljivih novih krajev in ljudi vsak dan posebej je nova dogodivščina. Toda kaos in izdajstvo mu povzročata težave na vsakem koraku in ni prepričan, komu lahko zaupa. Medtem pa mora njegov bratranec Roran doma v Carvahallu bojevati novo bitko, ki Eragona spravi v še hujšo nevarnost. Ali bo kraljeva temna roka zadušila ves upor? Eragonu morda ne bo uspelo rešiti niti lastne kože

Komaj enajstletnega Maria Vego doleti strašna tragedija Ä njegovi starši naj bi umrli v skupinskem samomoru.Toda inšpektor Javier Falcón je v dvomih. V žgočem seviljskem poletju razčlenjuje vznemirljivo življenje dečkovega očeta Rafaela Vege. Zaradi preiskave mu zagrozi tudi ruska mafija, ki se je že globoko zajedla v mesto. Zaslišuje tudi par ameriških umetnikov z uničujočo preteklostjo in razkrije bridkost znanega igralca, čigar edinec sedi v zaporu zaradi grozljivega zločina.Še več ljudi si vzame življenje, eden od njih je tudi starejši policist. Ko po gričih nad mestom pustoši gozdni požar, mora Falcón v lastnem potu odkriti resnico, ki povezuje vsa dejanja Ä in najti še poslednjo skrivnost v temni srčiki Vegovega življenja.

Teemu Jokela, eden izmed direktorjev v vodilnem mednarodnem računalniškem podjetju, nenadoma odpove službo in odpotuje na dolgo potovanje. Nikomur ne zaupa razloga za svojo nenavadno odločitev, niti cilja potovanja ne. Družina ga skuša razumeti, prijatelji mu zavidajo ta pogumni korak.Kam je Teemu namenjen in zakaj? Zakaj potrebuje ponarejene osebne dokumente? Zakaj je kupil neizsledljiv mobilni telefon? Stike s svojci in prijatelji obdrži le prek telefonskih sporočil. Počasi se mu na poti pričenjajo dogajati nenavadna doživetja. Poleg vsega ga doma in na bivšem delovnem mestu išče policija, saj je v podjetju prišlo na dan, da pogrešajo veliko vsoto denarja. Ga je vzel Teemu in zakaj?Teemu se zdravje dramatično poslabšuje. Bližnji začenjajo slutiti, da se morda sploh ne namerava več vrniti. Bralec enako napeto in nestrpno čaka na nova sporočila kot osebe v romanu.Zadnja sporočila je prva knjiga na svetu, ki je napisana izključno v obliki telefonskih sporočil. Sestavlja jo okoli tisoč sporočil, ki jih glavni junak prek mobilnega telefona izmenjuje s približno desetimi osebami.

Predstavljenih je štirideset znanih Slovencev in Slovenk, umetnikov. Med njimi so: Cankar, Fabiani, Grohar, Ipavec, Jakac, Kobilca, Mušič, Novy, Šubic, Tavčar, Trubar, Plečnik,….

Kratko je predstavljeno njihovo delo in potem še stavba, kjer so se rodili ali pa ustvarjali, bivali. Popotniki po Sloveniji bodo še z večjim zanimanjem obiskovali domove znanih Slovencev in opazovali, kako je kultura bivanja vendarle povezana tudi s človekovim osebnim ustvarjanjem. Besedilo v celoti poteka dvojezično (slovensko Ä angleško), knjigo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo RS.

Užitek v pisanju, o katerem je govoril avtor, je, kbt’se z užitki rado dogaja, nekako prisilni. Pripovedovanju tagonistu Bambija zgodb ne more zmanjkati, ker se mtikar naprej spletajo. Morar povezovati drobce, l1J.Ora de’latištorije, četudi ga njihove poante zmeraj bolj onesrečujejo.
Ko tako gledam, kako nam pred nosom izpisuje zgodbe, ga seveda moram občudovati kot naratotja, še bolj pa moram ob teh poskusih osmišljanja (četJdi:. ostajajo noro zabavni) sočustvovati z njim. Resno, iz knjige v knjigo vidim v avtorju manj fantasta in več, hm, psihološkega reali:sta. Ne.bom rekla, da bi se take zgodbe lahko :zgodile tudi nam. Ne, to so lahko samo Klečeve zgodbe. Ampak vsem se þ nam dogaja tako prisilno zgodbarstvo, ne? Slava tistim, ki pri tem ohranijo užitek.

Je to zemljevid najlepših znamenitosti Kaira ali najstniška ljubezenska zgodba? Oboje. Razočaranje ali dozorevanje? Oboje. Težavno odraščanje ali težave odraslih? Oboje. Mesto, polno umazanije in vročine, ali mesto, polno strasti in dišečega miru? Oboje.
Vsa ta naspro* so tudi v nemški najstnici Chiari s staršema, ki sta pred triletnim službenim izzivom, in bratom, odprtim za novosti in lepe punce, se preseli iz udomačenega, racionalnega nemškega mesta v sedemnajstmilijonski konglomerat Kaira. Od začetnega odpora do tuje dežele v šestnajstletnici skozi vrsto dogodivščin zraste navdušenje in prepričanje, da je vzljubila novo celina, ne glede na to, da ji lahko prinese tudi težke izkušnje.

Roman ADIJO, punca (v izvirniku TUGUMI) je bil na Japonskem izdan leta 1989. Je avtoričino drugo prozno delo in tako kot večina njenih poznejših romanov spremlja levitev najstniške generacije v odraslost.
Banana Yoshimoto splete v tej knjigi kompleksno mrežo odnosov med mladimi, njihovi starši nastopijo predvsem kot negativ prepričanja, da se z uradno dogovorjeno odraslostjo končajo najstniške zadrege. Avtorica razplete zgodbo brez kančka senzacionalizma tako, da pridržimo dih do zadnje strani. Prek suspenza, ki pravzaprav traja, ko se pripoved že konča, pripelje do nepretenciozne rešitve. To stori pretehtano, kot da je bila že pri dobrih dvajsetih letih zrela pisateljica z uvid om v človeške usode.
Adijo, punca je delo prodorne opazovalke človeške narave. A vtorica je v njem popisala čustveni svet odraščanja od osnovnošolskih kljubovanj do frapantnih poletnih dogodivščin, med težke odločitve in napake je vpletla igrivost in odpuščanje … Vse, kar dela vsakdan več kot le minevanje časa. Haikujevski ritem besedila je v enoten lok pozorno ujela na Japonskem živeča prevajaIka Mirjam Čuk Moishi. S stavčnimi strukturami je sledila avtorici, ki namesto predvidljivih psiholoških obrazložitev ponudi zdaj opis razpoloženja, zdaj podobo iz narave, in je najbolj skopa z besedami tam, kjer se dogajanje najbolj zgosti. Tako splete diskreten svet, le navidez eksotičen, v resnici pa univerzalno razumljiv.
Liki Banane Yoshimoto se s svojim razmišljanj em in čustvovanjem na številnih mestih kot vročično telo glavne junakinje dotikajo bralk in bralcev po svetu, v katerega spadamo po geografskih koordinatah in z vso duhovno- in kulturnozgodovinsko prtljago tudi mi.

…. mamico sta se vsak dan sprehajala po mestu in po parku in Oskar je zadovoljno sedel v vozičku in stolstimi ročicami je držal slaščice, ki mu jih je mamica vsak dan kupila. Okrog ust, po trebuhu in do komolcev je bil popackan
s čokolada, a mamica se je samo ljubeče nasmihala, saj je prav dobro vedela, kako dobra je čokolada. Tudi sama bi vzela na samotni otok s seboj velik zaboj čok ola de ….