Gre za tri pesnitve (Mala odiseja, Domača naloga in Zimska romance), ki so že izšle leta 1988 pri založbi Partizanska knjiga in jih je takrat ilustriral Zmago Jeraj. Ustvarjalce sta leta 1989 za Malo odisejo, v bistvu pa za triologijo v celoti, prejela Kajuhovo nagrado založbe Borec.
Gre za izjemno estetsko dognanost vseh treh pesnitev, zaradi česar so revijalne in časopisne kritike še posebej poudarjale njihovo univerzalnost oz. zanimivost tudi za odrasle, celo literarno zahtevnejše bralce. Vse tri pesnitve so zapisane v prvoosebni obliki in v dramatičnem sedanjiku, pogosto se v njih pojavlja notranji monolog, ki premore zelo širok, čustveno nabit razpon, pogosto mehčan z igrivim humorjem. Po njih so bili posneti tudi filmi za mladino.

Včasih moramo komu sporočiti kaj neprijetnega, se postaviti zase ali se soočiti z nečim, s čimer se raje ne bi. Pogosto se takim pogovorom izogibamo in tako dopuščamo, da se stvari samo še poslabšajo. Velikokrat se zgodi, da potem izbruhnemo v nepravem trenutku in nepripravljeni. Odziv, ki ga s tem dosežemo, je zamera, prizadetost, naš sogovornik se postavi v neko obliko obrambne drže ali pa nam ravno zaradi tega, ker se čuti napaden, vrne z isto mero. Vsekakor pa ne dosežemo pravih rezultatov.

Knjiga, ki jo imate pred seboj, je že tretja knjiga Ane lud, publicistke, ki se s svojimi analizami spušča vse globlje v tkivo slovenske družbe in išče odgovor na vprašanje, zakaj incestuozna povezava med slovenskimi mediji, politiko in gospodarstvom postaja vsakdanjik te družbe in zakaj je, v popolni odsotnosti nekega kritičnega pogleda, takšen razvoj družbe Slovencem nekaj povsem običajnega. Tokrat najde pisateljica del odgovora v identifikaciji Slovencev z različnimi miti in psihopatologiji, ki v odsotnosti pravne države formulira družbeni kontekst med prebivalci te države. Poglavja, ki si sledijo, razkrivajo, da mehanizmi medijskih ubojev, političnih in gospodarskih intrig niso tranzicijska novost, ampak so del vsakdanjika slovenske družbe že dobro stoletje, ter da je obsesija s prirejanjem zgodovine in resnice samo sistem vzpostavljanja ‘Izvodov moči in ideoloških konceptov v družbi.
Tokrat je pred vami (zopet) blasfemično delo, nekdo je namreč prvič povedal, daje slovenska zgodovina prekleto krvava (in ne samo zaradi dogodkov okoli 2. svetovne vojne), in da imajo Slovenci raje nasilne prerazporeditve in revolucije, kot pa miren evolutiven razvoj institucionalnega okolja in kodificiranje medsebojnih dogovorov v okviru pravne države. Ana lud pokaže, da imajo današnji korumpirani mehanizmi korenine v zgodovini, samo dovolj nepristransko moramo preveriti zgodovino in se na novo vprašati, zakaj si lažemo in ustvarjamo mite o tem narodu? Že iz tega vidikaje knjiga, kijo držite v rokah, izjemno dragocena in poučna, kajti njeno temeljno sporočilo je, Slovenci, nehajte krasti, pobijati, lagati, preganjati in blebetati. Začnite že enkrat delati!

Rado Pezdir, ekonomist

Andrej E. Skubic (1967) je zablestel na slovenskem književnem obzorju že s svojim prvim delom, romanom Grenki med (1999), s katerim je osvojil tako nagrado za najboljši prvenec kot tudi prestižnega kresnika. Sledil je Fužinski bluz (2001), ki ga je dramatizacija postavila tudi na veliki oder ljubljanske Drame, pa še zbirka zgodb Norišnica (2004), roman Popkorn (2007) in številna strokovna dela, zlasti o sociologiji jezika, ter prevodni dosežki (najbolj bran med njimi je bil prevod kultnega Trainspottinga Irvina Welsha).
Ko je Grenki med leta 1999 izšel, se je zdelo (kresnik in nagrada za prvenec sta to potrdila), da gre za eno tistih knjig, ki z zasedbo mest na imaginarnem literarnem zemljevidu res odpirajo nove pokrajine in obzorja. Začenjam s takoj vidnim segmentom, jezikom. Ko zdaj znova berem Grenki med, ga berem že povsem tekoče, skoraj brez zavesti o njegovi jezikovni drugačnosti.
Dalje, naslednji kmalu opazni segment Grenkega medu je ¯multikulturnost®. Lahko bi bila naključna in nepomenljiva, vendar Skubičev opus govori, da ni. Multikulturnost je pač dejstvo, na srečo tudi slovensko, čeprav v času izida Grenkega medu mesto ¯tujca® pri nas še niso v takšni meri zasedali zahodnjaki. Bistveno se zdi, da ta prvi pravi vstop v literarni prostor ni rezerviran za kakšnega ¯velikega drugega®, temveč za skupinico marginalcev, ki so ¯drugi® tudi v svoji veliki sredini.
Še dalje, očitno dejstvo Grenkega medu je tudi, da je ¯roman skupnosti®. V neki generacijski fazi je skupnost, kot jo postulira Grenki med, pač res ¯the way of life®. Zato bi, upajmo, ponatis romana, ki je preprosto prehitro izginil s knjigarniških polic, lahko pripomogel k izrisu nastajajočih literarnih razmerij.
Petra Vidali

Če pesnik reče, vaš raj ni moj in za to trepetajo ljubice, farji in politiki, se pojavi vprašanje o zavezujočnosti poezije. V kolikor je pisanje zavezujoče, in v romanu Dantejeva smrt dejansko je, gradi Dante svojo gotovost na treh linijah. Kreaciji, besedi, izkušnji. Po eni strani je razvil koncepte, ki so že obstajali, z besedami, ki so že bile. Po drugi strani je ustvaril knjižni jezik s simbolno govorico, ki mu je imanentna, kar pomeni, da kdorkoli bo v tem jeziku govoril o raju, bo govoril o Dantejevem Raju, saj ta izhaja ravno iz nujnosti govorice. In tretjič, ta Raj je ustvarjen na novo. Vsega si je izmislil on, Dante, z božjo milostjo in s pomočjo muz, to pa je zelo daleč od ponavljanja naivnih fraz politikov in klerikov.
A prav ta izmišljija izmuči Danteja. V lasten raj ne more do konca verjeti, in čeprav ve, da ni lagal, se mu raj zdi ponarejen. Ni pomembno, kolikokrat bi ga na novo napisal, vedno bi se zdel lažen, v kolikor ni misljiv. Je presežek, kraj, kjer me ni in me nikdar ne more biti. Če južni otok je, je Antarktika. Južneje ne gre in tam ni možno živeti. Dante skriva zadnjih trinajst spevov Raja pred rajo, ki iz različnih razlogov hlepi po njih. Glede na te speve bodo organizirali življenja vseh in vsakega posebej. Dantejev Raj je zavezujoč. Dantejev dnevnik ni. V knjigi, ki postavi za osrednji problem Raj, pa se skriva tudi presenetljiv obrat. Namreč. Problematično ni človeško trpljenje, problematična je njegova sreča. To pa je za trpljenjapolno slovensko literaturo kar obetaven preobrat.
Gregor Lozar

Bitje je brez dvoma knjiga, ki jo boste brali kot film in knjiga, po kateri ne bodo mogli nikoli posneti tako dobrega filma. Vrhunski, glasen, napet, tekoč, zanimiv, dinamičen, enkraten in prepričljiv roman leta 1959 rojenega angleškega pisatelja Kevina Brooksa, ki nas popelje v skrivnostno zgodbo šestnajstletnega mladeniča Roberta Smitha, kateri po rutinskem pregledu trebuha ugotovi, da je morda robot. Bitje, ki nima pojma od kod je, kaj je in kaj se z njim dogaja. Ker se med operacijo zbudi iz narkoze in pobegne iz ordinacije, ga začnejo loviti zelo sumljivi možje. Morda kakšna tajna služba, morda zdravniki, morda celo Možje v črnem. Vsekakor pa možje, ki se jim mora skriti in jim pobegniti. Najprej sam, potem pa s pomočjo privlačne Eddie, mojstrice za ponarejanje osebnih dokumentov, ki stoji ob strani in skuša razvozlati njegovo veliko skrivnost. Intrigantna in vseskozi zanimiva štorija, ki jo boste morali prebrati v enem šupu. Ki je ne boste mogli odložiti iz rok dokler ne boste obrnili zadnje strani. Morda najbolj napeta knjiga vašega življenja. In knjiga, ki ne rabi filma, saj se bere kot film. Ne ravno najbolj izvirna, pa vendar taka, da razmišlja s svojo glavo in se izvrstno izogiba klišejem ter primerjavam s podobnimi zgodbami.

Knjiga popisuje triletno tajno raziskavo najosupljivejšega arheološkega odkritja minulega stoletja. Avtorja s sistematično navdušenostjo analizirata materialne dokaze in jih navzkrižno primerjata z viri iz kanoničnih in apokrifnih evangelijev, da bi sestavila prvo celostno podobo Jezusove družine. Knjiga se bere kot privlačna detektivka in uščipniti se morate, da se prepričate, da je resnična.

Avtorje je k sodelovanju povabil švedski novinar in pisatelj Richard Swartz, da bi spregovorili o svojih izkušnjah s sosedi, z drugimi in drugačnimi v svoji bližini. Temu tematsko izzivalnemu povabilu se je odzvala vrsta najbolj odzivnih in zanimivih sodobnih avtorjev iz tega od nekdaj, v zadnjih desetletjih pa še posebej konfliktnega evropskega območja. Večji del njihovih prispevkov so osebne izpovedi, deloma pa so odgovorili tudi s krajšimi proznimi in esejističnimi deli.

Vonj sivke, oglašanje čričkov, toplo sonce, Provansa. Sredi prostranih zelenih gričev počitnikuje družina. Glavni junak, osemletni deček Marcel, kmalu odkrije, da se pripravlja nekaj neizmerno razburljivega. Avtor v zelo uspešnem romanu na preprost in hudomušen način opisuje svoje otroštvo in daje veljavo dobrim starim družinskim vrednotam.

Svet se je znašel pred mnogimi izzivi, eden od nnjih je finančni. Razmišljanje ljudi, da so do določenih privilegijev upravičeni, se je ukoreninilo povsod. Mnogi zdaj pričajujejo, da bo za njihovo eksistenco poskrbela država, njihovi delodajalci ali družine. Donald Trump in Robert Kiyosaki sta oba izjemno uspešna podjetnika in po svoji naravi tudi dobra mentorja, zato sta združila sile in osvetlila naše najhujše finančne težave.

Znani slovenski politik in pravnik dr. France Bučar v svoji knjigi predstavlja celovit pogled na slovensko osamosvajanje, v luči katerega postavi tudi končno dejanje, to je rojstvo slovenske države od strankarske razdelitve Slovenije izpred časa druge svetovne vojne do vojnih in povojnih časov ter do osamosvojitve.
Zvest sebi, svojim načelom in poglobljenemu poznavanju zgodovine in političnih sprememb polpreteklega časa, dr. France Bučar neprizanesljivo in objektivno interpretira okoliščine, ki so slovenski narod v njegovi želji in hotenju po svobodi in neodvisnosti privedle do končnega rezultata.
Spremno besedo pričevanjskemu besedilu je napisal dr. Jože Pirjevec.
Pisati o vprašanjih, ki zadevajo zgodbo slovenskega naroda v njegovem največjem zgodovinskem podvigu, ko je s praga smrti na katero sta ga obsodila fašizem in nacizem ter ki je bila tako blizu, da je na svojem vratu že čutil njen mrzel dih, ustvaril lastno državo, je korak v skoraj sakralni prostor narodove apoetoze. Kot samostojna nacija je slovenski narod skoraj preskočil v krog evropske zgodovine narodov, ki enakopravno odločajo o svoji skupni prihodnosti.

Zgodba o rdečelasi deklici, ki je bila, kot je to običajno, najlepša deklica na svetu v očeh svojih staršev. Vendar je imela majhno pomanjkljivost: imela je izredno dolgi nos, pa še z vsakim letom je postajal večji. Zaradi tega je bila Kia zelo nesrečna, otroci so se norčevali iz nje in jo grabili za nos. Dr. Režilepi ji nos skrajša, vendar kmalu začne spet rasti.
Nekega dne pa sreča dečka Nika, ki jo povabi v cirkus, kjer skakljanje veveric po njenem nosu navduši množice. Kija se odloči nastopati v cirkusu in uresničijo se ji sanje.
Zgodba nam kaže, kako težko je biti drugačen in nas uči, da pa lahko ravno zaradi drugačnosti postanemo nekaj posebnega.

Avtor je že kmalu odkril ljubezen do pisanja, nato pa se je posvetil predvsem gledališču in komediji. Nanj so močno vplivale Cankarjeve komedije, ki so bolj kot smešne sarkastične in družbeno kritične. Po osamosvojitvi ga je pot zanesla v politiko in poslansko službo je opravljal do upokojitve. Da ta ne pomeni tudi konca njegovega ustvarjanja, dokazujejo tri najnovejše komedije. V prvi, ki je dala naslov celotni knjigi, se loteva županskih volitev. Maks Kosi je priznan vinogradnik, k njegovemu uspehu pa je veliko pripomogel njegov prijatelj, minister za kmetijstvo in predsednik Stranke vinogradnikov Slovenije. Minister nekega dne zahteva, da Kosi stranki vrne uslugo ter kandidira za župana, in komedija se lahko začne. Partnerska poroka tematizira različne partnerske skupnosti. Spoznamo mati samohranilko Olgo in njeno hči Mašo. Olga je velika zagovornica ženske emancipacije in sovražnica moških, dokler ne spozna kar precej mlajšega Petra, Maša pa se s starejšim Andrejem tolaži po koncu zveze z Rokom. Slikar na vasi je po avtorjevih besedah ponovna predelava njegove prve komedije Tolmun in kamen. Protagonist je slikar Emil, ki na podeželje pride ustvarjat.