PRVI PRIZOR
Osebe: PETELIN, PES, MAČKA, SOVA
(Na kupu gnoja na dvorišču se nestrpno prestopa Petelin) kot da ne ve) kaj bi. Zraven v pasji utici spita Pes in Mačka. V krošnji drevesa je Sova.)
PETELIN (kriči): ¯Jaz se ne grem več. Dovolj imam te službe. Medtem ko vsi drnjohajo, moram jaz paziti, da se bodo pravočasno zbudili. (Bolj zase in spakujoče.) Petelin, mene zbudi ob pol petih, mene ob šestih, mene petnajst minut čez šest, pa zelo nežno, prosim.®
(Pes in Mačka se začenjata prebujati.)
PES (zaspano): ¯Pri jušni kosti, kaj se pa tako presneto dereš navsezgodaj? Saj si naju še zbudil!®
PETELIN (skoči z gnoja in se še vedno dere na ves glas): ¯Zbudil, zbudil, seveda sem vaju zbudil. To je moja služba. Da budim zaspance.®
MAČKA (se zaspano pretegne.): ¯Pri ribji glavi, kaj vaju je prijelo, da sta navsezgodaj tako filozofsko razpoložena?®
PETELIN (teka kot zmešan naokoli): ¯Jaz tega ne prenesem več. Ta vsakoŹjutranji pritisk me bo ugonobil. Tako velika odgovornost, pa tako majhen ptič. (Mrmraje bolj zase.) K županu grem in mu
v brk povem, da se jaz tega ne grem več. Naj odslej on skrbi za bujenje. Naj se on vsako jutro podi po mestu in kikirika ali pa zavija kot sirena oziroma tuli kot volk, meni je povsem vseeno. Kupil si bom gostilno, kjer bomo imeli vsak večer tekmovanje
v karaokah. Tako bo moj prekrasni glas končno lahko prišel do izraza v vsej svoji lepoti. Zdaj pa me vsako jutro poslušajo napol zaspana bitja, ki ne znajo ceniti mojega pevskega talenta. Pa še samo kikiriki lahko pojem. (Vzneseno zapoje.) Nič la la la ali pa vsaj šubi du bi du.®
PES (poskoči): ¯Karaoke! Fantje in punce, kmalu bo tekmovanje, mi pa moramo še vaditi. (Skoči na pasjo utico in strašansko zatuli.) Meni je najljubši gost, ki mi prinese kost, mamljive vonjave iz šime daljave, meni je najljubši gost.®
MAČKA (povsem prebujeno): ¯Kaj se pa tako dereš? Saj bo še deževalo!
Prisluhnita lepoti mačjega glasu. (Mačka se nekoliko odkašlja) stopi korak naprej in zamijavka z milim ušesa trgajočim glasom.) Luna sije, mačka mleko pije, miška hip, mačka hop.®

V kompletu 44 orakeljskih kart se boste seznanili z boginjami iz različnih obdobij, kultur in tradicij iz vseh koncev sveta. 

Spoznali boste tudi, kako vam boginje lahko pomagajo.

Z vsako karto boste dobili posebno sporočilo, kako lahko izboljšate svoje življenje, zdravje, odnose, finance, kariero in duhovno pot. 

V knjižici boste našli nekaj nasvetov, kako s kartami ravnati, kako in kje jih hraniti ter kako jih pravilno brati zase in za druge.

Poleti, leta 2004 je Marjan Ogorevc doživel enkratno, neponovljivo izkušnjo. Tri tedne je prebil med sibirskimi šamani. To doživetje in spoznanja sedaj zelo intimno deli z nami v tej posebni knjigi.
Z Marjanom bomo odpotovali v odmaknjeni svet tuvanskih šamanov. Njegova prvinska energija, pristnost in neposrednost nas bodo očarale in prebudile. Na njegov lahkoten in odkrit način nam pripoveduje o neskončni pokrajini, težkem življenju ljudi, njihovi navezanosti in odvisnosti od narave. Ravno tako vmes doživljamo Marjanov osebni, duhovni proces zaznavanja in sprejemanja tega sveta.
Šamani že tisočletja igrajo pomembno vlogo pri preživetju in ohranjanju družbe. Ta družbena vloga je njihovo poslanstvo, ki se mu v celoti posvečajo. Znanje, ki ga ohranjajo in hkrati pridobivajo skozi mnoga življenja, njihova povezanost z duhovi, ki jih obkrožajo, njihova lastna potovanja iz sveta, v katerem živijo v svet duhov in nazaj, darovanja, zdravilske in prerokovalske sposobnosti jih postavljajo na mesto, ki ga ne morejo zavrniti. Njihova poklicanost je hkrati njihova stigma. Od njih se lahko učimo, ponovno spoznamo pozabljeno in pomagamo ohranjati ravnovesje v nas samih in v svetu v katerem živimo.
Ob branju te knjige boste močno začutili Sibirijo, šamane in Marjana Ogorevca.

S pesmijo Stvor se je Novica Novakovič za razliko od njegovih dosedanjih bolj zabavnih pesmic skušal dotakniti strahov, ki jih najmlajši včasih občutijo, ko se odpravljajo spat, ko ugasne luč, ko postane vse tako zeloooo tiho. . . Ali in koliko mu je to uspelo, pa presodite sami.

Soba gospe Bernarde je njen romanekni prvenec, ki je v letu 2005 izhajal v reviji Naša žena. V njem avtorica z izredno tankočutnostjo in pisateljskim občutkom za človeške usode združuje zgodbe treh žensk, treh življenj in treh generacij, ki se v nekem trenutku srečajo v sobi gospe Bernarde.

Babica Bernarda, njena hči Evelina in vnukinja Sara so si na videz povsem različne, saj je vsaka odraščala v drugačnem okolju, ima svoje predstave o življenju, svoje želje in hrepenenja. A čeprav so si izbrale vsaka svojo pot, so si med seboj vendarle tako podobne. Vse tri so obremenjene s preteklostjo, zaznamovane z medosebnimi odnosi, pri čemer avtorica v ospredje postavlja predvsem odnos mati-hči ter ženska-moški.

Klečev bralec in Ida, junakinja Veselih fantov, ki se mora v vsakem morskem ali sladkovodnem zalivčku znova učiti plavanja, imata nedvomno nekaj skupnega. Ker prav zares, z interpretacijskimi zamahi, ki smo se jih priučili ob preteklih Klečevih tekstih, si ob srečanju z novimi pogosto ne moremo veliko pomagati. Prizori, v katerih si podajajo roke realizem, fantastika, metaforičnost in stripovsko karikiranje, nam kot slogovni odmev na trenutke morda res zvenijo znano, vendar se niti Kleč niti njegov bralec ne soočata s ponovitvami. Te so zato toliko trši oreh za pripovedovalca. Je sploh kaj zares ali je vse le ponavljanje? se sprašuje, ob tem pa ga seveda premetava. Pa saj ga mora, nekje vendar mora jemati moč za spopad z neznanskim strahom pred intimnostjo, nežnostjo in toplino, ki se mu kot na dlani ponujajo v letih, ko bi od njih lahko že žel sadove. In, če se nazadnje pokaže, kaj je tisto zares, potem se prav v Veselih fantih najbolj kruto in neizprosno pokaže, zakaj se Klečev pripovedovalec v vseh avtorjevih tekstih tako dobro počuti v vzporednih svetovih in ponovljivosti. Kleč je spregovoril Ä na svoj način, a vendarle.

Pasme psov od A do Ž vam nudijo več kot 200 priljubljenih pasem psov z vsega sveta in dodatek, kako najti primernega mladiča.
Priročna knjižica za prepoznavanje pasem, izbiro in nakup psa vsebuje več kto 300 odličnih barvnih fotografij. Opisi pasem so razporejeni po abecednem redu. Kratke informacije in opisi potrebnih življenjskih pogojev omogočajo enostavno ugotavljanje primerne pasme. Knjižica nudi zadosti informacij o pasmah in njihovih posebnostih, da boste našli ustreznega psa. Poleg tega so zbrani tudi pomembni strokovni izrazi s pasjih razstav.

Močne osebnosti na štirih tacah
~ Praktično: priročna knjižica za prepoznavanje pasem, izbiro in nakup psa. Z več kot 300 odličnimi barvnimi fotografijami.
~ Pregledno: opisi pasem psov po abecednem redu. Kratke informacije in opisi potrebnih življenjskih pogojev omogočajo enostavno ugotavljanje primerne pasme.
~ Informativno: različne skupine pasem in njihove posebnosti. Tako boste zagotovo našli ustreznega psa. Poleg tega so zbrani tudi pomembni strokovni izrazi s pasjih razstav….

Patetičen roman v obliki dnevnika piše petindvajsetletnica, osredotočena na ljubezen, na romantično ljubezen. Ljubezenska doživljanja so njen kisik, erotika njeno vidno polje. Iskanje idealov v ljubezni, vsakič znova. Za toliko, kot se dvigne od tal, se po koncu pogrezne. Na njen način. Brez ovir, brez predsodkov, s polnimi čustvi. Dnevnik kot psihoanaliza, dnevnik kot samospev ljubezni.

Laura je v kopalnici, že dobre pol ure je tam in jaz postajam vse bolj razdražena. Čez uro moram biti na radiu, pa še vedno sedim v frotirasti pikčasti pižami na razmajanem kuhinjskem stolu, skrčena v zarodek strmim v ogledalo nad mizo in kadim. Moja usta, ki sesljajo cigareto, so videti groteskna. Moji lasje so lasje v depresiji. Moram na radio. Moram na faks. Zapletla sem se v obred oblačenja. Vedno se v kaj zapletem. Naj dam nase zdrsane kavbojke, ki so že zdavnaj postale pretesne? Ponošeno majico, ki raztegnjena pleše okrog zaobljenega trebuha? Nenadoma nekaj tako samoumevnega, kot je obleči se in stopiti na mestni avtobus, postane najtežja stvar na svetu. Tam so ljudje in njihove oči, preveč oči. Še ena cigareta, ura na steni se prehitro premika. …

Topolov izjemni prozni prvenec poskuša na poglobljen in povsem samosvoj način zajeti in izraziti čustva generacije, ki je v življenje vstopila z globoko zakoreninjenim odporom do vladajočega socialističnega družbenega reda, nato pa se čez noč znašla v vrtincu novih vrednot, svobodnega trga in brezštevilnih možnosti. Vendar to še zdaleč ni samo sociološka študija družbe po padcu komunizma, junaki se namreč pogosto znajdejo v fantastičnih, sanjskih situacijah. Sestra je metafora časa po letu 1989 Ä ¯potem ko je razneslo čas® Ä v obliki pobesnelega kolaža realij, aluzij, prispodob, absurdnosti, ironije, drugačnih perspektiv itd. Roman je mozaična, asociativna zgradba v impulzivno spreminjajočem se ritmu, napisana v inovativnem, posrečenem, samosvojem jeziku. Sestra je grozljiva podoba apokaliptične češke tranzicijske družbe.
Avtor bi rad iz kaosa razpadlega sveta, v katerem smo prisiljeni živeti, privzdignil odrešilno vrednoto, taka mu je predvsem ljubezen: sestra življenjaTopolov izjemni prozni prvenec poskuša na poglobljen in povsem samosvoj način zajeti in izraziti čustva generacije, ki je v življenje vstopila z globoko zakoreninjenim odporom do vladajočega socialističnega družbenega reda, nato pa se čez noč znašla v vrtincu novih vrednot, svobodnega trga in brezštevilnih možnosti. Vendar to še zdaleč ni samo sociološka študija družbe po padcu komunizma, junaki se namreč pogosto znajdejo v fantastičnih, sanjskih situacijah. Sestra je metafora časa po letu 1989 Ä ¯potem ko je razneslo čas® Ä v obliki pobesnelega kolaža realij, aluzij, prispodob, absurdnosti, ironije, drugačnih perspektiv itd. Roman je mozaična, asociativna zgradba v impulzivno spreminjajočem se ritmu, napisana v inovativnem, posrečenem, samosvojem jeziku. Sestra je grozljiva podoba apokaliptične češke tranzicijske družbe.
Avtor bi rad iz kaosa razpadlega sveta, v katerem smo prisiljeni živeti, privzdignil odrešilno vrednoto, taka mu je predvsem ljubezen: sestra življenja

V pesniškem jeziku Andreja Hočevarja ne bomo našli hiše v jeziku: stopnice vodijo v nekakšen spiralni vrtinec mogočih poti,
v katerem domišljija premeče in opere vsakdanjost in jo pomeša
z notranjim življenjem jaza. Jezik z vso legitimnostjo trdi, da ni kategorija zunanjega in urejenega, sistemskega, domišljavega (¯svet si bo stopil iz glave®), ampak je zven kot trenutni uvid ali upanje slepega nagona, in besede so gesla za vstop skozi misli. Prabit jezika gori globoko v gozdu, v najbolj skritem in živem rastlinskem nagonu človeka, ki v sebi raste, urejena govorica pa je le tista njegova plast, ki je tako gladka, da jo lahko prekrije prah. V pesmi pesnik protejsko privzema vse oblike, postaja ¯srebrna skala®, rodovitna črna prst za jezik, hkrati pa ¯švigne kot riba med kamnoma, / ki ju je sama zbrusila®. Podob je toliko, da se ¯utapljajo v mravljišču®, besede jih prirezujejo kot kosci travo, tako prostor skozi ¯razkosane zloge®, skozi dialektiko združevanja in pobegov doživlja svojo ¯izključujočo rast®. Stopinje skozi nezavednost jezika so pot skozi celec, ki svojo nedotaknjenost tudi v celoti hoče: vse, česar se je izoblikovanje drugih že dotaknilo, pomeni strah v pasji igri pesnika z vedno na novo vrženo palico besede, za katero se nikoli ne ve, kako mu jo bo uspelo ujeti. Pesem je izmuzljiva v svoji zvočnosti, razpršena
v svoji snovni teži, in vendar si podobe iščejo prostor v mozaiku, pesem pa zajema ne le ljudi in njihove stvari, ampak še najbolj fluid, ki jih veže ali razdružuje, ki pomeni njihovo lestev do neba, na kateri se jim zapleta jezik: ¯zmota kot pesem / in pesem kot pismo / in roka na njem kot veter, / ki ga hočeš prijeti za lase®. Pesem je vstop v čoln, kjer ¯pričneš postavljati vprašanja®, da na koncu sam postaneš vprašanje. Razšitost jezika je morda edini način, kako doseči sploh kako resnico, pa čeprav ji je mogoče le prisluhniti skozi okno: besede so lahko le podobne neki življenjski konstelaciji (med živim in neživim gibanjem), v sebi lastni razmestitvi jo na novo razsijejo, hkrati pa služijo tudi za to, ¯da bi … pogledal, kaj čaka zvezde / in kaj konec / onkraj hotenja®.
A po tem, ko >>nedeljiva jedra besed® vzidejo v očesu, kaj hitro postanejo skušnjavci, saj izvorno pripadajo neizgovorljivosti. Izbira besed je ¯podobnost, ki izumlja čas®. In dvig besed v pesem ni nikoli čisti prihod na površje. Lahko pa se izteče v malo smrt, skozi katero jaz zlomi lastni harmonični videz in podobo svojega odnosa do drugega. Pri besedah namreč ni mogoče

Čučnikovo temeljno pesniško pozicijo povzema verz: ¯od sebe dajem največ, kar lahko.® V vsakem deku prostora in časa se ob dihu njegove govorice lahko odprejo labirinti. Sedanjost se pesniku vse bolj kaže kot neulovljiva minuta, ¯ko se je nekdo pojavil in brez hrupa odšel® – zato mora, da se ji sploh lahko približa, tematizirati dolge časovne razpone, ki jih v tej knjigi ponazarjata glasova s starih fotografij. Ta pesniška govorica lahko vzame v svojo obdelavo katerikoli besedni material, na katerega pesnik naleti (¯nekakšna igralnica / besed, ki so se sem ujele, / prej kot jih je kakšna misel potrla®) – od sporočila, ki ga najde s kulijem napisanega na robu bankovca (priznam, sam v nasprotju s Čučnikom v svoji vraževernosti tako sporočilo res prepišem na druge bankovce – a saj ga je prepisal tudi Čučnik: v knjigo) ali cikla sms-ov, ki mu jih pošlje nekdo, ¯blažen kot Dostojevski v času Besov®, pa do verzov Johna Ashberyja in Elizabeth Bishop. Pesnikovo delo
s tem besednim materialom pa vzpostavlja vse bolj subtilne strukture,
v katerih se mi zdi bistvena hkratna tematizacija različnih hitrosti časa.
Če je bilo v Čučnikovih verzih prej več ¯rapsodičnosti®, je zdaj v njegovih najboljših pesmih vse več precizne konstrukcije, ki edina lahko ulovi vmesna stanja, ki jim je ta poezija zavezana: to je l?oezija prehodov in metamorfoz, poezija seizmografske senzibilnosti. Cučnik zapisuje tisto,
kar se ¯dogaja neprenehoma® – a izkaže se, da so tisto, kar se dogaja neprenehoma, ravno prelomi, razbitja kontinuitete, rezi, vzniki praznine. Stalne so samo spremembe, na katere se ni mogoče navaditi. Zato Čučnika vse bolj zanimajo različne prekinitve v tokovih govoric – od prepada, ki se odpre v glasu napovedovaka, do napake na pravkar kupljenem ekranu. Resnična govorica je prav prekinjenje kontinuuma govorice, v Čučnikovem pisanju je vse pomembnejši postopek odvzemanja: ¯Od tebe morajo odpasti / vse mrtve črke®.
Treba je napisati in počakati, kaj se bo zgodilo. Treba je prebrati in počakati, kaj se bo zgodilo. Takoj ko sem prebral končno varianto te knjige, je zapadel prvi sneg te zime.