Roman Trebuh Atlantika, velika uspešnica pri francoskem bralstvu, je bil do danes večkrat nagrajen in preveden v deset jezikov. Gre za prvoosebno pripoved mlade Senegalke Salie, ki se po propadlem zakonu z Evropejcem znajde v Strasbourgu. Ponoči piše, podnevi študira in dela kot čistilka. Doma, na majhnem otoku na afriški zahodni obali, je ostala njena družina: babica, mati in mlajši brat Madické. Revni vaščani vidijo Francijo skozi rožnata očala: zanje je dežela neštetih priložnosti, kjer lahko s trdim delom vsakdo obogati. Mit o francoskem paradižu še krepijo idilične zgodbe nekdanjih emigrantov, preponosnih, da bi razkrili resnično bedo svoje odisejade, zaznamovane z revščino, rasizmom, birokracijo in osamljenostjo. Tok pripovedi je prepreden s Saliejinimi spomini na otroštvo in anekdotami o vaščanih, ki so tako ali drugače izkusili emigracijo. Tu so ljubeča babica, načelni in svobodomisleni učitelj, bogati lastnik edinega vaškega televizorja in drugi. Med tistimi, ki hrepenijo po boljšem življenju v Franciji, je tudi Madické, z nogometom obsedeni mladenič, ki bi storil vse, da bi zaigral v katerem od francoskih klubov. Salie se na vse kriplje trudi strezniti brata, a pri tem naleti na nemalo ovir.
Avtorica s kritično držo ne prizanaša nikomur, neusmiljeno razgalja mračno plat evropskega Eldorada, obenem pa z ironično distanco slika afriško tradicionalno družbo, njeno vraževerje in mačizem. Predvsem pa nam skozi lik Salie, ki je v marsičem odsev nje same, z izjemnim posluhom poda bolečino izseljenstva, razpetosti med dvema kulturama in izkoreninjenosti. Trebuh Atlantika je duhovit, iskren in poetičen roman, ki širi obzorja in se usede v srce.

Spoznali pet pasem psov prodaje! Odkrili pet preprostih, a odločilnih spretnosti, s katerimi si pridobimo neusahljiv vir dobrih kupcev in si zagotovimo doživljenjsko prodajo.

V Vilinski dežele je nekoč obstajalo drevesno ljudstvo. Moška in ženska drevesa so hodila vsak svoja pota in ko je nad Vilinskim svetom zavladala vojna vihra in jih je zagrnila velika tema, so se razbežali.
Breza, o kateri pripoveduje pravljica, se je utrujena zatekla v samotno dolino. Ker je izgubila stik s svojim ljudstvom, je želela vzpostaviti trdnej šo vez med nebom in zemljo. Trdno v zemljo je zarasla svoje korenine in postala drevesasta. Zaživela je življenje običajnega drevesa.
Pod njeno krošnjo se naselita Dumbo in Bumbo, ki sprva brezo občuduj eta, se navdušujeta nad njenimi lepotami, odkrivata kako raste, živi in diha, a kmalu se lepot naveličata in postaneta prava telebana. Najprej se lotita njenih listov za ležišča, iz vej naredita najprej en stol, nato še drugega oo. Nazadnje ji posekata vse veje da si postavita zavetje in ko hočeta iz njenega lubja nerediti še streho, breza postane oseba. Spomni se da ni navadno drevo, da pripada drevesnemu ljudstvu in lahko odide. Breza Nana-Jasna je sprva srečna – njeno življenje ni več samotno, ko posekata veje potrpi, toda svojega lubja jima ne more dati. Lubje je simbol breze, njena lepot~ in vir njenega življenja .oo
Pravljica je poučna, saj opozori na pomen in lepoto dreves ter na našo povezanost z njimi. Drevesa so naše okolje in pljuča našega planeta in omogočajo
naš obstoj…

Pesem o Rolandu je najboljša in najstarejša znana francoska junaška pesem. Sodeč po rokopisu, ki ga hranijo v Oxfordu je pesem nastala v 11. stoletju. Opeva zgodovinske dogodke, ki so se zgodili nekaj sto let poprej, a so v pesmi polepšani s precejšnjo mero pesniške svobode.

Roland uresničuje svoj jaz, vsaj navidezno, s tem, da se mu odpoveduje v imenu ideala. A to je v resnici samo videz. Roland ni junak askeze, temveč junak sublimnega v krščanskem (ne v psihoanalitičnem, niti ne v romantičnem ali sizifovsko-camusovskem) pomenu besede. Smrt zanj ni odpoved zemeljskemu, temveč posvetitev zemeljskega: materije, telesa, časa, človeške dejavnosti. Ni negacija, ampak je afirmacija. Ni beg od/iz življenja, nasprotno, je cilj in smisel življenja. Tisto ¯onkraj® ni pretveza, ni substitut za nekaj, česar tukaj ni, ampak je v resnici prava stvar. Resnica, v katero junak niti za trenutek ne podvomi. (Iz spremne besede Mihe Pintariča)

Harold Pinter, eden najpomembnejših britanskih dramatikov v drugi polovici 20. stoletja. Je dobitnik Nobelove nagrade za književnost za leto 2005. Čeprav je daleč najbolj znan po svojih dramah, polnih tesnobe, obsedenosti, mentalnih motenj in namigovanj, je v resnici vsestranski umetnik – pesnik, igralec, režiser, scenarist – glasen pa je tudi kot politični aktivist. S scenarijema za filma Ženska francoskega poročnika in Prevara si je prislužil nominacijo za oskarja za najboljši scenarij.

Zabava za rojstni dan prikazuje zgodbo Stanleyja, faliranega pianista, ki živi v nekakšnem gostišču v nekem britanskem letovišču. Za rojstni dan ga obiščeta neznanca, Goldberg in McCann. Nedolžno veseljačenje se hitro sprevrže v nočno moro: Stanley se spremeni v psihološko rastlino ali zombija. V ospredju dogajanja so značilne, ‘pintareskne’ težave pri komuniciranju in dvoumni pomeni izrečenega. Ni jasno, katerim podatkom zaupati in katerim ne. Stanley na primer pravi, da je igral na klavir po vsem svetu, po premoru pa doda, da je imel en koncert. Lastnica gostišča trdi, da ima Stanley rojstni dan, on pa to zanika. Kraj in čas sta neopredeljiva. Tudi identiteta nastopajočih je vprašljiva. Vse to so stvari, ki so jih v tistem času pogosto uporabljali v gledališču absurda. Tudi jezik, Pintarjeva strast, namerno ni dosleden: enkrat je knjižen, včasih, brez logike, pa pogovoren.

Zabava za rojstni dan je verjetno bolj nadrealistično kot katerokoli drugo poznejše Pintarjevo delo. Vsebuje vse prvine, po katerih je Pinter zaslovel: boj za teritorij, slo po oblasti, spolnost, pomanjkanje varnosti, toda vse to je le nakazano, poglavitne stvari se zgodijo za površjem vsakdanjega kramljanja in včasih v na videz nepomembnih dialogih ali celo premorih. Končni izdelek je temačna drama, polna neizrečenih nevarnosti. Delo so si razlagali kot metaforičen portret travme odraščanja, kot prikaz pomanjkanja varnosti in sodobnega absurdnega sveta ter kot ponazoritev obupnega boja za preživetje. Toda sam Pintar je zavračal vsako zveličavno razlago in bralce oziroma gledalce namenoma pušča v negotovosti, da iz drobcev smisla sestavijo mozaik sodobne družbe.

Kako narediti sijajen prvi vtis, je večna težava in Nicholas Boothman jo je rešil na tako preprost način, da je lahko v pomoč vsem tako na poslovnem področju kot tudi v zasebnem življenju.

Knjiga govori o njegovih večnih in zelo uspešnih načelih in tehnikah vlaganja, ki so mu pomagale, da ni bil na borzi nikoli poražen. Ta izdaja je za posameznega vlagatelja uporabna zato, ker razlaga Buffettova temeljna načela uspešnega investiranja in jih osvetli z relevantnimi in aktualnimi primeri iz Buffettovega delovanja na borzi, vključno z njegovimi nakupi navadnih delnic, zasebnih podjetij in najboljših vrednostnih papirjev po najugodnejši ceni. Ta koristni vodnik vsebuje modrosti in izkušnje najuspešnejšega vlagatelja na svetu. Predstavi nam: Buffettovo življenjsko zgodbo, od otroštva do borzne hiše Berkshire Hathaway, ter osebe in dogodke, ki so vplivali na razvoj njegove filozofije pametnega investiranja, Podjetja, upravo, finance in načela, ki sestavljajo jedro Buffettovega pristopa k investiranju, Buffettove smernice za upravljanje s portfeljem, od tega, katere delnice je treba izbrati in kako dolgo jih je treba hraniti, do tega, kdaj je treba določene investicije vnovčiti in se lotiti drugih,Psihologijo denarja in kako si z njo pomagati. Buffettu je pomagala, da se je lahko ognil najpogostejšim napakam vlagateljev in se okoristil z napakami drugih. Sprememba je edina stalnica, načela pametnega investiranja, ki so zapisana v tej knjigi, pa ostajajo nespremenjena. V okolju, v katerem se zdi, da so špekulanti uspešnejši od zmernih vlagateljev, so se Buffettovi nasveti že velikokrat izkazali za koristne. Bili so v pomoč milijonom zbeganih vlagateljev. Nihče ne razume Warrena Buffetta bolje kot Robert Hagstrom. Ali šele začenjate ali pa ste že izkušen vlagatelj, ta izdaja vam bo pomagala razumeti in uporabiti strategije, s pomočjo katerih Warren Buffett bogati že več kot 50 let

Zraven Savinjske doline je gotovo Šaleška, ki je od Savinjske ločena po nizkem hribovju, ena najlepših vsega slovenskega Štajerja. Glavni kraj te doline je prijazni trg Soštanj, ki se na spodnjem koncu doline- razprostira med Pako in vznožjem lokviških goric in tudi še onstran Pake, kjer stoji pohlevni kolodvor železnice Celje-Velenje, in se čedalje več novih hiš zida. Tu je sodišče, šola in tik železnice na novo postavljeni, moderno opremljeni hotel ¯Austria®. Črez Pako vodi železni most na glavni trg, okinčani s soho sv. DVIarije. Ob Paki se širijo poslopja velike usnjarske tovarne z visokimi dimniki. Sredi trga je na desni Narodni dom s posojilnico in čitaInico, na levi občinska hiša, nekdanji magistrat z majhnim stolpom. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata je postavljena na skalo nad trgom.
Na vse sedanje moderno gibanje pa gleda, na pol skrit v smrekovem gozdu, Pusti grad, do polovice zrušen stolp nekdanjega šoštanjskega gradu. Turki so grad razdejali, šoštanjŹski vitezi pa ga niso več sezidali na starem mestu. Postavili so si ga na bregu, kjer še zdaj stoji ob stari cesti, ki je nekdaj prav strmo se vila črez gorovje, dokler niso ob Paki izpeljali ceste v Savinjsko dolino. Novi grad imenovali so graščino, ki so jo pač morali podložni kmetje pomagati zidati. Arhitektonskih znamenitosti nima nobenih, zidan je v slogu vojaščnic in le na vzhodnem kraju ima prizidano verando s streho na zidanih okroglih stebrih. Iz te verande je prekrasen razgled po celi Šaleški dolini in po visokih gorah, ki jo obkrožajo na vse strani, da je dolina videti kakor podolgast kotel, po katerem so …

Obnova Evrope po prvi svetovni vojni se je res začela v razočaranju nad nesposobnostjo liberalnih demokracij in parlamentarizma, da bi preprečili svetovni spopad, toda v isti sapi jo je prevevala nova, živa težnja po svobodi, po pravičnej šem in stabilnejšem družbenem redu in obnovljenem evropskem ravnovesju. (1) Predstave o tem, kako uresničiti te težnje in takšno Evropo, so bile vse od začetka različne. Diplomati v Parizu in njegovih predmestjih so bili sicer prepričani, da oblikujejo Evropo, ki ne bo ponovila tragične vojne izkušnje, vendar so v isti sapi s tradicionalno ravnodušnostjo podrejali stvarne strokovne argumente kratkoročnim državno političnim računom in tako, še preden so umirili stara, ustvarjali nova nasprotja. Med strokovnjaki, ki so, razočarani nad premočrtnostjo diplomatske kombinatorike in zvesti strokovnim stališčem, predčasno zapustili konferenčno prizorišče, je bil tudi petin tridesetletni ekonomist iz Cambridgea John Maynard Keynes, ki je potem, ko je neuspešno prepričeval britansko delegacijo, da bo imela obremenitev Nemčije z nesmiselno visoko vojno odškodnino nepredvidljive posledice, svoja stališča objavil v knjigi Gospodarske posledice miru (1919) in v njej preroško napovedal prihodnje krize…

Stranpoti ljudi, kriminaliteta in podobni ¯grdi® pojavi zapuščajo čitne sledi o obstoju in delovanju ljudi na družbenem robu in o tistih, ki te ljudi nadzorujejo. Kdo so ti ljudje, kaj so, kako sprejemajo družbene norme in ukrepe ¯nadzorovalcev®? Za ta interakcijski proces se pravni teoretiki dolgo časa niso posebej zanimali. Zlasti ne za pobude, iz katerih so nastajale pravne norme. Med obema vojnama so sicer na to opozarjali nekateri redki pisci! v tridesetih letih našega stoletja.
Na družboslovni pomen teh čitnih ostankov pa je dovolj glasno in revolucionarno opozoril leta 1975 M. Foucault zlasti s knjigo NadzorovŹnje in kaznovanje (prevedena tudi v slovenščino). Po tem času se kriminologi več ukvarjajo z zgodovinskimi retrospektivami, zlasti o kazenski zakonodaji in o preteklem oblikovanju javnega mnenja, saj je oblikovanje norm ¯interakcijski proces, ki je poln dogodkov®.2 Še toliko bolj dramatično je dogajanje med ljudmi na družbenem dnu, ki so tja lahko odrinjeni tudi zaradi pravnih norm in javnega mnenja. …