V Jezusovi najlepši prispodobi o ¯Izgubljenem sinu® je bilo izrečeno nekaj povsem nenavadnega, na poseben način osvobajajoče, da Bog ni oče, ki bi se jezil ali maščeval. V njegovih očeh ni nihče izgubljen. Vsak se ima pravico vrniti v svoj dom, neglede kdo je in kaj je počel. Človek se ne more niti opravičevati niti zagovarjati. Edino kar je, mora biti pripravljen zapustiti svojo ošabnost innato sme zastonj prejeti božje usmiljenje, ki je brezmejna ljubezen, ki dopušča, ne da bi postavljala kakršne koli pogoje.

Naša želja po sreči, naše nepotešljivo hrepenenje za pravico, svobodo in ljubezen se ne končuje v niču, temveč se vključuje v božjo neskončnost. Bog bo obrisal vse naše solze, ker je večji kot naše srce in kot naš svet.

Priročnik je zbirka definicij, izrekov računskih receptov in primerov, pa tudi najrazličnejših podatkov iz matematike, od pomembnih in manj pomembnih formul do raznih tabel. Uporabniku so v pomoč tudi seznam matematičnih znakov v uvodu in seznam v priročniku omenjenih matematikov na zadnjih straneh. V priročniku je mnogo primerov, ki so namenjeni ponazoritvi prikazane snovi, po drugi strani pa imajo tudi velik samostojen pomen. Čeprav je primarna naloga priročnika, da pomaga pri praktičnem delu, pa je v njem kar precej povsem teoretičnih dejstev.

Zamislite si, kako bi bilo, če bi imeli astmo. Včasih bi imeli težave z dihanjem. Uporabljati bi morali inhalator ali celo iskati pomoč v bolnišnici. Okolica pa večinoma sploh ne bi opazila, da imate astmo … In kako bi bilo, če bi imeli diabetes? Paziti bi morali, kaj in kdaj jeste. Naučiti bi se morali določati količino sladkorja v krvi.

Knjigi DIABETES in ASTMA avtorice Claire Llewellyn razlagata, kaj je astma in kaj jo povzroči ter kaj je diabetes in kaj ga povzroči, ob tem pa nas seznanjata z vsakdanjim življenjem astmatikov in diabetikov ter njihovim načinom obvladovanja bolezni. Knjigama sta dodana slovarja, ki pojasnjujeta strokovne izraze v zvezi z astmo in diabetesom. Ob koncu vsake knjige so zapisane pomembne informacije o zdravstvenih in drugih organizacijah, ki se ukvarjajo z zdravljenjem obeh bolezni, aktualne spletne strani in kontaktne številke. Knjigi bosta v pomoč staršem otrok z astmo, diabetesom, njihovim učiteljem in otrokom samim ter njihovim sošolcem in prijateljem.

Trije Angleži v najboljših letih, naveličani enoličnega družinskega življenja, se skupaj odpravijo na počitnice na celinsko Evropo. Med dirjanjem od ene znamenitosti do druge znajo poskrbeti za to, da se jim ves čas dogajajo takšne in drugačne nevšečnosti.

Roman je nadaljevanje izjemno uspešnega romana Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo, ki so ga samo v prvih dvajsetih letih prodali v milijonski nakladi.

Trije možje se klatijo (delo je izšlo leta 1900) je nepretenciozna, zabavna knjiga o evropskih mestih pred prvo svetovno vojno. Je mešanica pustolovskega romana, romana o življenjskih navadah ter satire in samoironije. Verbalni humor in komične situacije se vrstijo in uvrščajo roman med klasična dela angleške književnosti.

Kozmokomične so zbirka kratkih zgodb, ki so jih večkrat zmotno pripisovali znanstvenofantastičnemu žanru. Calvino v njih resda s pravo postmodernistično maniro posega po nekaterih elementih te zvrsti, s katero pa se le poigrava in jo tako močno preseže. Znanstvene teorije, ki jih vzame za izhodišče pripovedi, zmanipulira z neverjetno bujno in obenem prevejano domišljijo, ki včasih zabava, včasih navda z melanholijo, venomer pa preseneča. Vse zgodbe pa vodijo k iskanju izgubljenega, največkrat ljubezni v njenih mnogoterih oblikah.

Za literarne sladokusce!

Modreci ali šarlatani?

Avtorja sta knjigo razdelila v poglavja glede na probleme vodenja, s katerimi se soočajo podjetja danes. Ugotavljata, kakšne so koristi in težave, ki jih prinaša reinženiring in analizirata, kaj in kdo stoji za velikanskim uspehom današnjega managementa. Avtorja za vas izdelata portret Petra Druckerja in Toma Petersa ter vam pomagata uvideti, kaj vas superguruja lahko naučita, in česa vas ne moreta. Podata poglobljeno sociološko in podjetniško razlago večnih dilem, s katerimi se soočajo danes managerji in delavci.

Nekatere ideje in recepti gurujev res lahko rešijo in uspešno prenovijo podjetje. Toda dokler ne boste prebrali Gurujev managemnta, se boste težko odločili, katere ideje so zares aktualne in katere so za v koš.

Lahko bi jo imeli za zgubo. S sinom živita v najeti garsonieri, je brez zaposlitve, ima dve prijateljici, snop neplačanih računov in slabo frizuro.
Sanjari o ljubezni čudovitega moškega z neskončnim posluhom za brezupnost njenega položaja.

¯Tu in tam si je namreč priznala, da je prezir, ki ga čuti do parov, v resnici zavist. Zavidala jim je njihove varne male svetove, v katerih so čebljali in se kljunčkali kot drogirani vrabci. Zavidala je ženskam, ki jih je ponoči objemal moški, in predstavljala si je, da natanko v tisti točki, kjer ženska glava gnezdi v moškem ramenu, izginejo vse skrbi in utrujenost kot v vesoljski črni luknji.®

Mila ima dovolj!
Čas je za spremembe. Toda kje začeti?
Če se sama ne more prilagoditi svetu v katerem živi, je pravi čas za temeljito duhovno prenovo človeštva.

Nesluten tok dogodkov ji podari možnost da spremeni še kaj več kot le svoje življenje.
Kako bo izkoristila možnost za novo priložnost?

Zgodba nepričakovanih zasukov s primesmi fantastičnega, v značilnem avtoričinem humorno ironičnem tonu je na gladini toliko zabavna kot je v globini trpka.

Dvorci iz orehovine so epska freska družine Sikiric – Delavale, ki posega globoko v samosvoj in divji sver Balkana, Dalmacije in širše v polpretekli čas prejšnjih stoletij. Jergoviceva koherentna zgodba nas ne prepričuje niti nam ne sugerira. Dvorci iz orehovine so namreč osupljiva kronika burne, pa spet običajne človeške evolucije, kronika vznemirljivih, nemirnih, srečnih in nesrečnih, zavoženih in na trenutke vzhičenih popisov protagonistov družine, ki je transparentna priča, da so bili ljudje z Balkana vedno v kotlu hektičnega in neusmiljenega brbotanja. Zgodovinska čitanka, ki jo imamo pred seboj, ni samo izvrstno napisana epopeja, temveč tudi dejanski in osmišljeno realistični prikaz življenja, ki se je odvijalo in še danes z isto vročičnostjo brca okrog nas…

Maja David 17. april-1972 v Mariboru. V qsnovno šolo je hodila v Brezju pri Mariboru (OS Drago Kobal) in v Mariboru (OS Bratov Polančičev), Srednjo ekonomsko šolo pa je končala leta 1991. Opravljala je različna dela, nazadnje kot poslovni sekretar,V zasebnem podjetju. V času šolanja je prejela nekaj priznanj in nagrad za svoja besedila, na srednji šoli je zmagala na šolskem literarnem natečaju s kratko prozo in pesmimi. V zadnjem času ureja glasilo na društvu Oza ra in objavlja v časopisju in na televiziji. Piše prozo in v glavnem aforizme. …

VOŽNJE, VOŽNJE
Oko na vožnjah vedno sebe in pa svet odkriva. In voda kaže svoje biserne širine
in se nebo v vodo in višave zliva.
Tam opustiti moraš svoje hvaljenje doktrine. O biti sam v prirodi, hoditi prav počasi, zaznavati vse majhne lehe krajin in neba, čuditi se prav vsaki bilki, vsaki jasi. ..
Takrat življenje človek in pa smrt spozna. …

(*4. junij 1960, Ljubljana – t 5. oktober 2004, Maribor), pesnik in risalec stripov. Prvo leto je preživel skupaj z materjo pri babici v Moškanjcih pri Ptuju, Gorišnica, kjer je tudi pokopan. Že v vrtcu je risal. Hodil je na osnovni šoli Angel Besednjak in Franc Rozman – Stane, končal Prvo gimnazijo v Mariboru (Razstavljal v Avli), se poskusil vpisati na ALU, vendar ni bil sprejet, diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru na prvi stopnji. Po diplomi je delal na osnovni šoli v Starem trgu pri Ložu (na gradu Snežnik je predstavil cikle slik Okno, Stena, Maske). Delal je kot likovni pedagog za duševno prizadete otroke v Domu dr. M. Boršnerja v Dornavi, potem na Srednješolskem centru v Ptuju, na Osnovni šoli Miklavž na Dravskem polju. Potem se je odločil za status samostojnega kulturnega delavca in se uveljavil kot risalec stripov skupaj s Tomažem Lavričem, Igorjem Passelom in Cirilom Horjakom. Več let je objavljal stripe v Slovenskih novicah. Po poroki leta 1996 je izbral v ženi-ženski glavno junakinjo za strip ¯Mastna past®, ki ga je risal z besedilom Andreja Rozmana-Roze in še čaka na izid. Narisal je še strip ¯Maca 4000® in potem še ¯Miša® (Evropejka Michel).

Ljubljana, glavno mesto Kranjske, ki je bila nekoč pri starih znana pod imenom Emone, mesta v Zgornji Panoniji, leži v ravnini, vendar pa ima na eni strani gorovje v soseščini. Nemci ji pravijo Laybach zaradi reke Laybach, ki teče skoznjo, Italijani Lubiana, Slovani in Kranjci Ljubljana, Latinci Labacum. Zdaj je zgrajena v obliki polmeseca ali polkroga, ki objema hrib z gradom. Reže pa ali loči ta polmesec v obe smeri plovna reka Ljubljanica, ki ima dva mosta in ji tretjega nadomeščajo ladje, vedno pripravljene za prevoz. Leži sredi dežele 46 stopinj, 17 minut širine in 35 stopinj, 26 minut dolžine. Tu se ločijo štirje deli dežele: Gorenjska, Dolenjska, Srednja Kranjska in Notranjska. Kar zadeva njeno zgradbo, je ta feniks zrasel iz razvalin nekdanje Emone, čeprav se je le-ta bolj na drugi strani razprostirala. Ko je namreč hunski kralj Atila, tako imenovani božji bič, omenjeno mesto upepelil, a se je z dovoljenjem Narsetisa, vojskovodje cesarja Justiniana, zopet dvignilo iz pepela, potem pa drugič bilo docela razdejano od Avarov in Langobardov, so pod Karlom Velikim semkaj prišedši Franki spoznali, da je Emona, ko je nekaj časa ležala opustošena, pripravna za bivališče, spremenili so ji staro nesrečno ime Emona ter jo imenovali Ljubljano po reki, ki skoznjo teče. Naposled ji je okoli leta 1200. bil priključen tako imenovani Novi trg in ta nekoliko trgu podobni kraj je postal pokoren koroškim in pozneje avstrijsko-babenberškim voj vodam.
Leta 1416. je Ljubljana zrasla v znatno mesto, ko so jo obdali s precej močnim obzidjem. Na ukaz cesarja Friderika so jo 1475. leta še bolj utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadu grabežljivega Turka, celo turški ujetniki so morali pomagati. Naposled so 1520. začeli utrjevati mesto z zidovi in stolpi, nasipi, braniki in jarki, nj. kr. veličanstvo na Ogrskem in Češkem Ferdinandus, poznejši slavni rimski cesar, je prispeval veliko denarja, a slavni deželni stanovi kranjski poleg deželne tlake še 4500 gld..

Zbornik, ki so ga uredili Janko Pleterski. Lojze Ude in Tone Zorn, obsega razprave naših najvidnejših zgodov.inarjev. publicistov in pravnikov. Posamezni prispevki govorijo o razvoju. narodnega vprašanja na Koroškem pred prvo svetovno vojno, o položaju koroških Slovencev med njo, o razmerah na poznejšem plebiscitnem ozemlju od razpada Avstroogrske do jugoslovanske zasedbe cone A. o diplomatskem reševanju slovenske severne meje, o jugoslovanski in avstrijski politiki v pripravah na plebiscit. Posebej so obdelani družbeni in polHični elementi plebiscitne odločitve 10. oktobra 1920, pravni vidiki usodnega glasovanja in njegove posledice. Odsev plebiscita v jugoslovanski in avstrijsko-nemški književnosti obravnava posebna razprava…

Rimske grobne kapele v Šempetru iz drugega stoletja, grobnice romaniziranih bogatejših keltskih prebivalcev teh krajev, se uvrščajo med najbolj pomembne in najvišje umetniške spomenike antike v Sloveniji. Neka, sicer katastrofalna poplava, ki je v tretjem stoletju prizadela celjsko kotlino, je pomenila za te spomenike srečno okolnost. Zrušili so se v naraslo Savinjo, ki je takrat tekla neposredno južno od današnjega Šempetra in od nekdanje rimske ceste, in rečni prod jih je pokopal pod seboj. Utonili so v pozabo in ni jih zadela usoda tolikih drugih podobnih arhitektur, ki so jih razdejali viharji časov, da so se ohranili le posamezni bloki s figurainimi in okrasnimi reliefi, vzidanimi na stene cerkva, gradov in drugih stavb ali pa shranjeni v zbirke muzejskih lapidarij ev. Od lapidarij ev na prostem sta znamenita predvsem dva – rimski napisi in reliefi, vzidani na stene stolpa mestne cerkve na Ptuju in reliefi na južni steni cerkve Gospe Svete na Koroškem.
Med leti 1950 in 1960 so bile rimske grobnice v Sempetru najdene, izkopane in rekonstruirane. Profesor dr. Josip Klemenc in njegovi sodelavci, zlasti tudi že pokojni profesor dr. Peter Petru in Vera Kolšek, zdaj upokojena ravnateljica Pokrajinskega muzeja v Celju, so izkopali spomenike in jih raziskali, pokojni arhitekt Jaroslav Černigoj pa je napravil načrte postavitve arhitektur v Arheološkem parku Šempetra. Vsi trije arheologi so objavili prvi znanstveni Katalog najdb – posameznih delov grobnic z vsemi tehničnimi in konstrukcijskimi podatki in napisali vrsto tehtnih študij in poročil o Šempetru. Letos je Pokrajinski muzej v Celju objavil reprezentativni Vodnik Vere Kolšek po arheološkem parku v Šempetru. V številnih objavah in analizah so danes ti spomeniki že postali nepogrešljiv del študij o umetnosti Norika in Panonije.
Spomeniki v Šempetru pa niso pomembni le kot umetnine kiparjev in klesarjev po svojem stilu in neposredni umetniški formi, ampak tudi po vsebinskih temah in sporočilih. V času njihovega nastanka, v prvih stoletjih rimskega cesarstva, so stari grški miti, nastali že v homerski dobi, s svojimi temami postali priljubljen in razširjen način krašenja nagrobnih spomenikov in sarkofagov. Stare mite je že Platon pričel razlagati simbolno, k taki razlagi in predstav am pa so pripomogle tudi Evripidove drame, v katerih je ta veliki grški traged stare mite prevzel in jih po novih predstavah preoblikoval. Posebno velik vpliv pa so na novo razlago mitov imela nova verovanja in filozofske smeri v helenizmu, v pozni rimski republiki in v cesarski dobi. Miti so postali simboli verovanja v posmrtno st, v boljše in trajno življenje duš nekje v nadzemskih sferah planetov. Evropa, ki jo je prenesel Zevsov bik na Kreto, Ganimed, ki ga je dvignil Zevsov orel na nebo, zvesta Alkestis, ki jo je privedel Herakles iz hladnih mrakov Hada nazaj v svetlobo življenja, Ifigenija in Orest, ki sta se rešila ujetništva in grozeče smrti v deželi Tavrov in se srečno vrnila v svojo Grčijovsi ti stari miti so zdaj oznanjali prehod človekove eksistence skozi žrelo smrti iz tostranskega, kratkotrajnega in nepopolnega življenja v boljše onstranstvo, v kraje sreče in trajne blaženosti v družbi ne smrtnih bogov. Satir-Smrt je strgal obleko-telo z Nimfe-duše, ki je zdaj, rešena vseh vezi fizične narave, zablestela gola v lepoti svoje večne mladosti. Taka so bila sporočila novih verovanj in filozofij in s takimi upodobitvami so želeli okrasiti ljudje zadnja počivališča svojih pokojnih…