Vprašanje, ki ga obravnava ta razprava, je v dosedanji literarnoŹzgodovinski in literarnoteoretični literaturi razmeroma dobro obdelano (poljsko gradivo v večjem obsegu in natančneje od slovenskega) tako z literarnovrstnega kot zvrstnega stališča, prav tako je tudi že sintetično opisano. Zato skuša razprava predvsem sistematizirati tiste verzološke in besediIne pojave, zaradi katerih veljajo verzi izbranih pesnikov, Adama Mickiewicza in Franceta Prešerna, izhajajoči iz domačega pesniškega izročila in sodobnih evropskih pobud, za izvirne in hkrati tudi za romantične.
1.1. V slovenski in poljski književni in kulturni zgodovini, ki do neke mere različno izbirata in urejata literarne (in obliterarne) pojave in tako oblikujeta narodni spomin, vlada prepričanje, da sta Mickiewicz in Prešeren ne samo ¯najpomembnejša romantika v domači književnosti®, temveč tudi ¯najpomembnejša pesnika vseh časov®. Tako sta predstavljeŹna tudi v primerjalnih razpravah, katerih skupni imenovalec je smer primerjanja od Mickiewicza k Prešernu, o čemer sintetično piše Rozka Štefanova:
¯Problem Prešeren – Mickiewicz je treba omejiti na razmerje slovenskega pesnika Franceta Prešerna do poljskega pesnika Adama Mickiewicza. Prav nobene podlage namreč ni za domnevo, da bi bil tudi veliki poljski romantik poznal našega pesnika, čeprav samo po sebi to ne bi bilo nemogoče. Res da je Prešeren objavil svojo prvo pesem šele 1827, ko je le dve leti starejši Mickiewicz pripravljal za tisk že svojo peto pesniško zbirko, vendar je slovenski pesnik v tridesetih letih ustvaril s Sonetnim vencem tako izredno besedno umetnino, da bi mogla zbuditi zanimanje svetovne javnosti, ko bi bila napisana v bolj znanem jeziku. V letu izida Sonetnega venca (1834) je Mickiewicz objavil v Parizu zadnje večje pesniško delo v poljskem jeziku, narodni ep Pan Tadeusz (Gospod Tadej, op. M.P.). Poslej se je posvečal publicistiki, politični in literarnozgodovinski, pisani v francoščini. Vendar tudi v njegovih predavanjih o slovanskih literaturah, ki jih je imel v letih 1840-1844 na College de France, zaman iščemo ime najpomembnejšega predstavnika sočasne slovenske poezije, kar je spet razumljivo, saj je prva in edina Prešernova pesniška zbirka izšla šele leta 1847.® (Štefanova 1963: 181)…

Leto ¯pomladi narodov®, 1848, je pri Slovencih (kot v zgodovini cele vrste evropskih narodov) tako razgibano in polno zunanje ter notranje dinamike, da naravnost vabi pisatelja, ki v zgodovini išče vir in predmet svojega pripovedovanja. Ne preseneča, če se je – po Francu Jakliču, 1926 – te teme lotila Mirni Malenškova, ki je že doslej objavila vrsto vidnih zgodovinskih romanov…

Ameriška književnostje preplavila svet. Kdo bi si mislil, da lahko kljub vsej tej preobiliei besedil še najdemo nišo, v kateri se skrivajo presenečenja! To je svet, kjer živijo staroselski miti in legende, čari in uroki, tradieija in folklora, pa tudi čisto vsakdanje usode sosedov in znancev. Svet ljudi z roba, zasvojeneev in bojevnikov proti svoji ždji, ki živijo ali umirajo, kot jim narekujejo drugi. Svet filma, blišča, pa tudi revščine priseljeneev z juga edine, ki so prišli iskat srečo in bogastvo, ostale pa so jim Ie molitve in priprošnje k svetnikom. V tej nepričakovani niši najdemo zgodbe ljudi z vseh koncev sveta, ki so se pomešali v velikem talilnem loncu, imenovanem obljubljena dežela….

Kanada. Prostrana dežela, ki sega odAtlantskega do Tihega oceana in do skrajnega severa. Na eni strani najdemo, prvobitne Indijance in Inuite, na drugi velemestni talilni lonec ras in jezikov z vsega sveta. Dežela z razgibano, čeprav mlado zgodovino. In z velikimi zgodbami, ki govorijo o njej. Še več paje zgodb, kakršne piše življenje povsod: veselih in žalostnih zgodb o vsem človeškem – o prijateljstvu in ljubezni, zvestobi in izdajstvu, poslavljanju in smrti. In seveda, v družbi priseljencev, o hrepenenju in sanjah, ki jih nobena obljubljena dežela ne more izpolniti … Štiriindvajset zelo različnih pripovedi, štiriindvajset pogledov v oddaljen in drugačen del našega majhnega (velikega) sveta….

One day Mother decided that she wanted a change.
¯Let’s paint the house.® she suggested. ¯Let’s paint it blue.
My white roses will look prettiest in front of a blue house.® They bought a big bucket of blue paint and painted the house from top to bottom. The cascades of white roses tumbling down the blue walls could be seen from far away.
From then on, all the ir friends sent postcards to them addressed only with the words ¯Blue House.® Children in the town made arrangements such as: ¯Let’s meet in front of the Blue House.®
The town newspaper printed a photograph of the smiling family in front of the blue house adorned with white roses.
Autumn arrived and with it autumn clouds. The roses withered. The rain clouds noticed the blue house. They thought it was a cheeky rain cloud that was hovering just above the ground. The other clouds wanted to show that they could do the same and they floated down lower and lower. And it rained and rained.
The blue house was wrapped up in the dark clouds and rain fell on it ceaselessly. The paths to the house turned into muddy swamps. Puddles grew into great water holes, and the occupants of the blue house walked through the kitchen in rubber boots as the water had started to flow into the house as well. …

Nekoč pa se je mamici zazdelo, da bi rada spremembo. ¯Prebarvajmo hišo!® je predlagala. ¯Prebarvajmo jo v modro, vse moje bele vrtnice bodo najbolj vidne na modri hiši.®
Kupili so velika vedra modre barve in prebarvali hišo od vrha do tal. Slapovi belih vrtnic so bili na modrih zidovih vidni že od daleč.

Prijatelji so jim odslej pošiljali razglednice kar na naslov ¯Modra hiša®. Otroci so se dogovarjali: ¯Dobimo se pred modro hišo.®
Fotografijo hiše je objavil mestni časopis, prikazovala je nasmejano družino pred modro hišo, obdano z belimi vrtnicami.
Prišla je jesen in z njo jesenski oblaki. Vrtnice so odcvetele. Deževni oblaki so opazili modro hišo. Mislili so, da je predrzen oblak, ki se je spustil čisto do tal.
Oblaki so hoteli tekmovati z njim in so se spuščali niže in niže. Deževali so kot za stavo.
Modra hiša z okolico je bila ovita v deževne oblake in nepretrgoma je lilo kot iz škafa. Poti so se spremenile v blatne močvare, velikanske luže so postale mlake in prebivalci modre hiše so hodili po kuhinji v gumijastih škornjih, ker je voda vdirala v hišo….

Rjavi Medvedek je že tako velik, da je dobil kolo. Takšnega s koleščki, seveda. Veselo poganja pedala in trobi. Potem se spusti po klancu navzdol. Uf, še dobro, da ga spodaj čaka mamica.

Rjavi Medvedek je junak zelo priljubljenih francoskih knjižic, ki veljajo za klasiko. Vsaka kartonka v zbirki prikazuje delček iz vsakdanjega življenja majhnega otroka, ki spoznava svet. Ponazarja drobna spoznanja, zato se se predšolski otroci s simpatičnim kosmatincem zelo lahko poistovetijo. Zelo primerno za malčke

Konec maja 1915 so se na Soči spopadli Italijani in Avstrijci. Za izmučeno vojsko dvojne monarhije je soška fronta pomenila odprtje tretjega bojišča. Poveljnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna je to operacijo poimenoval ¯sprehod na Dunaj®, saj si je obetal lahko in hitro zmago. Toda hudo se je zataknilo ob Soči, saj italijanski vojski, čeprav je imela ogromno mož, pripravljenih na boj, in veliko materiala, nikoli ni uspelo prodreti do Trsta in Ljubljane. V 888 dneh se je zvrstilo kar dvanajst ofenzivo V prvih enajstih so Italijani napadali, v dvanajsti, ki so jo pozneje poimenovali ¯čudež pri Kobaridu®, pa je skupna 14. nemško-avstro-ogrska armada zlomila italijansko vojsko in jo pregnala čez Piavo. V spopadih na soškem bojišču srečamo tudi imena, kakor so Mussolini, Toscanini, Rommel, Hemingway in D’ Annunzio.
Avtor se ne ukvarja samo s kroniko spopadov. Veliko pozornosti je namenil propagandi, ki je v prvi svetovni vojni dobila grozljive razsežnosti, posledice te velike ¯zarote proti resnici® pa lahko čutimo tudi danes. O številu padlih na soški fronti se še vedno ugiba. Avtor je posegel tudi po virih, ki opisujejo revščino in trpljenje civilnega prebivalstva.
Posebnost te knjige so med drugim vojaški zemljevidi – reprodukcije izvirnih zemljevidov iz italijanskega generalštaba in iz poveljstva Borojeviceve armadne skupine, ki so po naključju ostali na naših tleh. Veljali so za izgubljene, avtor pa jih je odkril, ko je zbiral gradivo za to monografijo. Zanimive so tudi navedbe nekaterih najnovejših odkritij zgodovinarjev, ki še po 85 letih v arhivih odkrivajo nove podrobŹnosti o ravnanju in odgovornosti posameznih nosilcev tedanje vojaške in politične oblasti…

Wilhelm Genazino (1934) je leta 2004 prejel Biichnerjevo nagrado, najvišje nemško priznanja za leposlovje. Njegova renesansa v nemškem literarnem sistemu pa se je pričela prav
z izidom romana Dežnik za ta dan.
Če svetli eksistencializem obstaja, ga izpisje ta roman. Moški pri:povedovalec v romanu resda živi brez privoljenja v življenje, vendar je kljub
ozaveščeni vrženosti v svet dobrohoten, otožno blagjunak. Ne pripada družbi hitrega premikanja skozi dan, ciljnega, odločnega in koristnega. Ne mara, da bi se ga socialni mehanizmi polaščali, izstopil je iz sveta zaposlenosti in išče’neizhojene poti.
Če lahko ima dandanes subjektiviteta oblast v svojih rokah, jo Genazinov sprehajalec ima.

Lov na zombije je zvrstno-tematsko večobrazen in predvsem disperzen roman, pri katerem so na osnovno fabulativno ogrodje nanizani najrazličnejši drobci, kar nam onemogoča, da bi ga zgostili v neko razvidno idejo oz. ¯resnico®, kar ni naključje, saj je to roman, ki si zelo določno zastavi vprašanje o obrazih sveta (družbene resničnosti), v kateri živimo, in ki predvsem ve, da na to vprašanje ni mogoče podati enoznačnega odgovora, kakor tudi ne sveta poenotiti na eno samo resnico, na eno samo formulo, in da z vsakim takim poskusom samo zapademo skušnjavi ideologizacije.
Franček Rudolf zato kreira pripovedovalca, ki je nekakšen skušnjavec in ki nas ves čas ne samo prepričuje, da se naše male resnice o našem lastnem svetu prekopicujejo na silo zdrsljivem ledu, ampak nam na najaktualnejša vprašanja z neopredeljivim nasmeškom vsiljuje odgovore, povsem nasprotne naši (samo)prepričanosti, in ves čas preskuša našo nagnjenost k paranoidni veri v zarotno naravo sveta (politike), ne da bi izdal, koliko mu je zares verjeti, s čimer ravno zadosti zamaje naše vedenje o svetu, da si zastavimo vprašanja, ki se jim v enozna[nosti vsakdana tako radi izognemo….

Kleč!
Kar nekaj časa sem razmišljala, kako naj se lotim tega zapisa, potem pa sem so še vsa pod vtisom prebranega, odločila, da bom to naredila v mojem stilu. Kar pa ne pomeni, da bom govorila le o sebi, kot to največkrat počneš ti. Torej. Naj že povem. Po eni strani se mi zdi, da si ostal tak, kakršen si bil svet zate očitno obstaja le toliko, kolikor se njegovi delci dotikajo tebe, seveda pa je z njim vse narobe, dokler teh delcev ne sestaviš v neko povsem samosvojo celoto, v kateri končno lahko začneš sodelovati. Jasno, odnaša te in s tabo odnaša tudi bralca. Pa ne le zaadi alkohola ali ljubezni, pod vplivom katerih rad objameš svet v vzdihu: Čudovito življenje!®, ampak tudi zato, .ker te vase posrka jezik, s katerim se igral in pri tem uživaš kot hudič. Po drugi strani pa, roko na srce: tudi ti si se postaral. Dobro sem to povedala, zato bom še enkrat ponovila, ampak 1’fekoliko drugače. Leta in izkušnja z bolnico so te očitno pripeljali do spoznanja, da je treba reči v življenju končno postaviti na svoje mesto in jih tam tudi pustiti. Govorim o stalnosti in varnosti. Pa tudi o iskrenosti, odprtih kartah. Tak človek si, jebi ga, pa tudi strog in natančen, zato te, razumljivo, kakšne stvari zmotijo, kar pa tudi naravnost poveš. Verjetno se bo marsikdo prepoznal v tem tvojem tekstu, ‘ kjer pa moram spet poudariti, da končno tudi ne.poskušaš ničesar skrivati. Nekateri bodo morda rahlo užaljeni, spet drugim pa se boš verjetno zdel izrazito duhovit. Kar se mene tiče, si v osnovi še vedno Krjavelj, pa čeprav se ob tvojih tekstih pogosto spomnim na Avtoportret Henrija Rousseauja, kjer pa nimam več kaj dodati….

Hudo brezno je roman o razreševanju travm. Glavni protagonist romana je mladi učitelj, ki službuje v popravnem domu,’ njegovo življenje se začne obračati na glavo, ko ga na nepričakovan in šokanten način zapusti njegova zakonska partnerica. Njegovo življenje še dodatno zaplete nova gojenka popravnega doma, fatalna mlada lepotica, ki v njem na zapeljiv način išče zaveznika in hkrati oporo za razreševanje lastnih travm, ki jih tako uspešno skriva pred svetom. Tako se glavni protagonist ob vseh lastnih težavah znajde še na presečišču dveh travm, gčetove, povezane z vojno izkušnjo, in gojeneine, povezane :njenim tragičnim’ otroštvom. V napeti pripovedi se pred bralcem odvije cela serija dogodkov, v kateri mladi učitelj, ne da bi se tega zavedal, v lastnem življenju igra stransko vlogo, saj ga povsem kliJntrolira fatalna mladoletna lepotica, ki je zaradi svoje ,:!aznamovanosti prehitro odrasla in se zaradi pritiska življenjskih okoliščin naučila manipulirati tako s telesom kot s svojim bistrim ,umom. Toda ali ji lahke to njeno spretno manipuliranje, ko stoji iz oči v oči s hudim brezn(f)m® lastne travme, omogoči rešitev?…