[email protected]
24/7 odgovarjamo za vas
\n
knjige.plus – super knjige za super ceno
Milena Kosec je stopila na umetnostno prizorišče v zgodnjih devetdesetih letih, ko sta Evropo zaznamovala kaotični gospodarski razvoj in politična stagnacija. Hitri prehod srednje – in vzhodnoevropskih držav iz enopartijskega socializma v demokracijo je bil ponekod miren, drugod krvav. Ekonomska deregulacija in zapiranje in preseljevanje večine industrije so povzročili vsesplošno recesijo in veliko brezposelnost. Čedalje bolj vplivni so postajali finančni trgi, širile so se storitvene dejavnosti in rasla je siva ekonomija. Te spremembe so spodbujali novi informacijski sistemi, ki so segali v vse živčne celice družbene produkcije, v telekomunikacije, izobraževanje in v umetnost, še posebno v vizualno umetnost in glasbo. Internet je pospešil razvoj, ki se je v desetletju pred tem začel z množično uporabo osebnega računalnika. Odnos do tehnologije je spet postajal pozitiven kljub ideološkim zavoram, ki so jih povzročila ekološka gibanja.
Knjiga, ki je pred vami, je izšla ob razstavi Artcoustics. Obe, knjiga in razstava, govorita o gramofonslkih ploščah, bolj natančno, o podobah na ovitlkih plošč. Temo obravnavata iz zgodovinske razdalje, saj so plošče medij, ki ga je razvoj tehnologije pred nekaj več kalkor desetimi leti potisnil v arhivske predale. Gramofon in gramofonska plošča se ne uporabljata več tako množično kakor nekoč. Postala sta del marginalnega sveta zbirateljev in didžejev. Tudi nekdaj popularni izrazi, kakršni so plate, longplejke in vinilke, so se umalmili iz vsakdanjega jezika in postali arhaizmi.
Ovitki plošč so odločilno zaznamovali vizualne podobe urbane kulture 20. stoletja ne samo v našem prostoru in zahodnem svetu, temveč na vsej zemeljski obli. A kijub temu so podobe na gramofonskih ploščah malo raziskane in tudi ne pogosto predstavljene. Ena od redkih izjem je obsežna razstava VinyI, ki sta jo pripravila Neues Museum Weserburg v Bremnu in Museu d’art contemporani v Barceloni. Ta razstava je tudi bila navdih za razstavo v MGLC.
Glede na to, da je avtorstvo podobe ovitka plošče največkrat zamolčano, lahko skiepamo, da je bil ovitek v svetu glasbe in umetnosti obstranska zadeva. Vendar prav ovitek ustvari prvi stik med poslušalcem in ploščo, saj jo ta najprej vidi in šele potem sliši. lahko bi rekli, da likovna podoba plošče, sicer bolj ali manj potlačeno poglavje glasbenih študij in muzikologije, usodno določa način, kako bomo ploščo konzumirali in poslušali.
Preprosta in duhovita knjižica je jedrnato berilo za vsakogar, ki se spopada z vsakodnevnim stresom, ki stremi za duhovnim napredkom, in ki si prizadeva izboljšati svoje telesno, čustveno in duševno počutje. Dobrodejen je že sam pogled na nekoliko čudaškega trebušastega Budo na naslovnici, čigar širok nasmeh je kar nalezljiv!
Podjetništvo je kot volilna pravica. Če je ne izrabite, ste jo izgubili.
Le tisti, ki tvega, je svoboden. Kdor ne tvega, je suženj, vklenjen v lastne strahove. Njegova svoboda je izgubljena. Tisti, ki ne tvega, ne dela ničesar, nič nima in je nič.
Veliko je dragocenih priložnosti. Teh priložnosti je več kot služb, če boste le odprli oči.
V si izdelki še niso zasnovani. Vse potrebe še niso zadovoljene. Vse storitve še niso ponujene.
Kaj še čakate? Nekdo bo tiste potrebe zadovoljil. Zakaj ne bi bili to vi? Zakaj ne?
Priložnosti niso nikoli napačne. Če jih ne boste izrabili vi, jih bo nekdo drug.
Namesto da si izmišljate izgovore, zakaj se ne morete lotiti samostojnega podjetništva, začnite iskati razloge, zakaj bi se ga morali lotiti.
Če ste nezadovoljni v službi, je to najboljši trenutek, da začnete iskati poset pri katerem boste uživali in še veliko zaslužili.
Če v vsej Evropi iščemo pet mož, ki so osebno odgovorni za izbruh I. svetovne vojne, je eden izmed njih gotovo feldmaršal Conrad. Za nekatere je bil bleščeč taktik in strateg, za druge pa najbolj odgovorna oseba za izbruh prve svetovne vojne in soodgovoren za razpad Avstro-Ogrske. V nobeni državi ni imel noben general toliko vpliva kot Conrad. Oblikoval je predvojno taktiko in strategijo, načrte za vojno, potem pa vojsko že na začetku vojne popeljal v poraz, vendar vseeno ostal na položaju skoraj do konca vojne. Conrad ni predstavljal samo bojevitega duha tistega časa, temveč ga je pomagal oblikovati. Na tisočih straneh svojih spisov je zagovarjal ofenzivo ne glede na človeške žrtve. Pripravil je načrte za preventivne napade na sosednje države.
Franz Conrad von Hötzendorf, poveljnik avstro-ogrskega generalštaba med leti 1906 in 1917, ni nikoli priznal svoje odgovornosti za začetek I. svetovne vojne ali za poraz Avstro-Ogrske. Trdil je, da je bil le vojaški strokovnjak brez moči pri odločanju. V svojo obrambo je navedel neznatno vlogo posameznika pri razvoju svetovnih dogodkov.
Conrada bi zaradi napadalnega mišljenja danes kaj hitro označili za jastreba. Že pet let pred pričetkom svetovne apokalipse, je pripravljal načrte za preventivne udarce po Srbiji in Italiji. Toda o njegovih svarilih in vojaških načrtih ni hotel nihče od vodilnih avstro-ogrskih politikov niti slišati. Ironična je domneva, da bi se ob morebitnih preventivnih udarcih že pred I. svetovno vojno, tej vojni morda celo lahko izognili, ali pa vsaj zmanjšali njen pomen.
Avstro-ogrska vojska je pod Conradom doživela preporod, nato pa polom ob začetku I. svetovne vojne. Kasneje so avstro-ogrske enote doživele skoraj popolno zmagoslavje, najprej v Srbiji, nato v Romuniji, zatem v Rusiji, in leta 1917 v Italiji. Conrad je bil edini vojskovodja v I. svetovni vojni, ki se je moral boriti na treh frontah hrati in ostal neporažen. Vsem zmagam navkljub pa je dvojna monarhija na koncu razpadla, njeni vojskovodje pa so postali poraženci.
V povojni Avstrijski republiki je Conrad postal in je še simbol nekdanje slave monarhije in njene vojske. V domači publicistiki in dnevnem tisku pa je deležen slavospevov.
Pričujoče delo ameriškega zgodovinarja Lawrenca Sondhausa, profesorja na univerzi v Indianapolisu, je prva resna in objektivna biografija opevanega avstro-ogrskega generala. Avtor analizira Conradovo revno poreklo, mladostniška leta, poznejšo kariero vojaškega pisca, učitelja taktike in poveljnika. General je v vojni, ki jo je sam pomagal sprožiti, doživel osebno tragedijo in izgubil 2 sinova. Skozi zajeten del knjige sledimo tudi Conradovemu ljubezenskemu življenju in njegovi zvezi s prelepo tržačanko Gino Agujari, poročeno z nemškim industrialcem von Reininghausom. Mati šestih otrok je bila deset let ljubica 54 letnega načelnika generalštaba in po ločitvi ter prestopu v protestantsko vero, od l. 1917 tudi njenjegova druga zakonita žena. Conrad je bil ves čas vojne obseden od ljubezni, kar je v marsičem vplivalo na njegove odločitve.
Govor o tečaju čudežev je poglobljen uvod v Tečajeva načela rešitve z odpuščanjem. Vključuje pa tudi pripoved o tem, kako je dr, Helen Schucmanova zapisovala Tečaj čudežev po Jezusovem notranjem nareku.
Akacia je že šesta knjiga pesmi slovenske pesnice Barbare Piškur, ki nas prepričljivo odpelje v nov svet umetnije besed in pokrajin rim. V zmajevem repu začaranih verzov se zableščijo novi biseri navdiha in se nanizajo na ogrlice presenetljivih spoznanj.
Današnja delovna sila je bolj prefinjena, raznolika in obveščena kot kdaj koli prej. Zato ukazovalni in nadzirljiv pristop po moje ali nič pri vodenju ne deluje več. Končno ljudje iščejo nekaj drugačnega in boljšega pri organizacijskem vodenju. Zahtevajo vodje, ki ne le da dosežejo rezultate, temveč si prav tako priborijo zaupanje in spoštovanje svojih ekip.
Recept za uspešno vodenje je zabavna prilika, ki poudarja potrebo po tem, da vodje pokažejo poštenost, vzpostavijo kulturo partnerstva in potrdijo človekovo samoveljavo tako, da jim dajo vedeti, kako je njihovo delo pomembno. Verjameva, da ste v vodenju lahko boljši od vsakogar tudi nekoga, ki misli, da je našel popolno Pilulo za vodenje – če prisluhnete temu, kaj si ljudje resnično želijo.
Kdor se vprašuje o spoznavnem načinu literarne vede, se spušča na področje, o katerem bi nam stari Briest le stežka prihranil svoj najljubši izrek. Zato ni slabo, da to širnopolje že v uvodu zamejimo. Stavek iz Schleiermacherjeve Kratke predstavitve teološkega študija ne podaja le, kaj naj zdaj s spoznanjem razumemo, ampak tudi že usmeri pot tja, kjer se skriva njegova problematičnost za literarno vedo. Popolno razumevanje govora ali spisa je dosežek veščine in terja veščino ali tehniko, ki jo označujemo z izrazom hermenevtika. Morda bo koga presenetilo, da naj bi pojem spoznanja – namesto da bi se vezal na idejno vsebino in strukturo umetniškega dela, pa tudi na njegov položaj v zgodovinskem sovisju – omejili na golo razumetje besedila. Poleg tega se lahko spoznanju, filozofskemu pojmu, v filologiji res čudimo. Ta učinek pa pravzaprav nič manj ne napotuje na navzočnost specifično filološke spoznavne problematike, pa tudi na vprašanje, ki se pri navedenem stavku vsiljuje kar samo od sebe. Zakaj literarna veda, ki mora svojo nalogo videti v popolnem razumevanju kakega spisa, ni naprej razvijala nauka, ki ga je zahteval Schleiermacher in ga zasnoval v teoloških predavanjih, ampak se je tako rekoč docela zaprla pred problemi hermenevtike. Nobeden izmed germanističnih učbenikov študenta ne seznanja z načelnimi vprašanji razumetja besedila, kdaj pa kdaj se sprožijo v diskusijah učenjakov, zato jih pogosto imajo za vir razlik njihovih mnenj.
Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenju ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta brezdanji pojem, ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenje, včasih pa jih tudi pahne v pogubo. Skupna poteza Veronikinih zgodb je prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med moškim in žensko bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja. Pred očmi imam like, kot so priznani pesnik Miler, samozadostno zazrt v svoj makrokozmos, slikar, ki neprenehoma izziva rob, čez katerega naposled pahne svojega sina, k religiji nagnjeni študent, ki se ni ločil od sveta, ampak se je svet ločil od njega, pa tudi na smrt bolna ženska, ki se, pomirjena s svetom, odpravlja na svoje zadnje potovanje, za katero si prvič v življenju zares hoče vzeti čas. Vsi ti in še mnogi drugi Veronikini liki so po svoje drugačni, izjemni, pa ne samo takrat, ko preskakujejo svoje pregrade, temveč tudi takrat, ko jih vleče v neznano temino. Drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo globlji stik, jih po navadi loči usoda ali dejstvo, da so kulturno, zgodovinsko ali miselno na drugem bregu. In ravno zaradi te medsebojne napetosti so zanimivi. Avtorica jih zapleta v situacije z neznosno lahkostjo pripovedovanja, ponazorjeno v eni od zgodb, v kateri si študentje pod vodstvom mentorja izmišljajo konec treh anekdot, za katere se na koncu izkaže, da niso resnične. Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, s katerimi se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti. Zato je dimenzija časa v tem literarnem delu tako pomembna in večkrat tematizirana. Če hitimo, nimamo časa za nostalgijo, da o ljubezni niti ne govorimo, pravi kapitan najhitrejše ladje najhitrejšemu vozniku na svetu. In tudi ni čudno, da nekateri liki zbežijo v idilično pokrajino, da bi se približali blaženemu občutku brezčasja. Z vidika časa je življenje za Veroniko bodisi prerokba bodisi nostalgija, vmes pa je neulovljiva, samo potujoča sedanjost. In iz oči likov preseva hrepenenje, ki presega usojenost in dela Veronikine zgodbe človeške, kompleksne in polne primarnega erosa. (Vid Sagadin)
Kratke Zgodbe na dušek Lili Potpara so skice, male zgodbe, orisane z nekaj hitrimi potezami, krokiji iz življenja njenih srednjeletnih žensk (redkeje moških), ki jih zalotimo v trenutku, ko se jim še enkrat razodenenezadostnost njihovega življenja, pri drobnih opravilih, pri rutinskem delovnem dnevu, pa tudi na poti ali na počitnicah, namreč še enkrat in tokrat še bolj zares spoznajo svojo osamljenost, izločenast, nepripadnost, včasih problematizirajo tudi na novo nastalo etnično dilemo in z njo povezano brezdomovinskost. Predvsem jim je sumljivo vse kolektivno, množica je v tej prozi nekaj, kar jemlje in utaplja vse vzvišeno in plemenito, v njej veljajo dugačni, bolj surovi in površinski odnosi kot med dvema,največkrat med partnerjema, spodletelima ali pa že rahlo bivšima, pa po inerciji še vedno skupaj. Zdi se, da vse zgodbe preveva isti sentiment, to je rahla otožnost ali melanholija, ki se nostalgično in (večinoma) brez upa ponovnega začetka spominja bivše celotnosti odnosa, skladnosti in nekonfliktnosti tistega prej, tudi političnega, sreče ob spoznavanju in zaljubljenosti, ki je potem, ob gospodinjski in delovni rutini izgubil svojo živost, partnerja sta nezainteresirana, njuna strast ubita in pokrita z debelo plastjo vsega tistega, kar je bilo izrečeno in storjeno ob neprimernih trenutkih. Ali pa še raje, kar ni bilo izrečeno in zdaj tišči vse skupaj k tlom, v stanje nizke intenzivnosti, ki onemogoča končni razplet, konflikt, razhod. Razen tistih zgodb, ki govorijo o dokončni izgubi bližnjega, o smrti, se vse zgodijo tako rekoč napol, v njih ni velikih preobratov, tudi kadar so, smo jim priče z distance, ki jih blaži in jim jemlje neposredno prizadetosti tako gre tipično za majhne zgodbe, včasih, redko malo sentimentalne, o peripetijah slehernikov, ki obsedijo in ne dorečejo, vsaj zdaj ne več, svojih odnosov, ki bi tudi tedaj, če bi vzeli usodo v svoje roke,
slej ko prej pristali v istem, ki jih zahteva življenja po vedno hitrejših spremembah mori in blago melanholično iščejo izgubljeno celotnost. (Matej B gafaj)
Pesmi Vladimire Rejc nastajajo v času, kije prenasičen s konotativnostjo in referenčnostjo, zato sta njihova preprostost in referenčna ogolelost sprva presenetijivi. Vladka ne išče velikih pesniških oblik in si ne prizadeva biti veliki teoretikpoezije. Zato pa se nas njena poezija dotakne na povsem drugem nivoju, nekje v spomInu, v podzavestI, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj gre za otroštvo, prve spolne izkušnje,
ali prvo razočaranje. V tem je preprosto odkrita in v svojih pesmih se nam razkriva ženska, ki življenje pozna in se ne sramuje ničesar, kar je v njem doživela, ker gre za živijenje, zapisano z veliko začetnico.
Knjiga Srčne zgodbe je že četrta knjiga slovenskega motivacijskega trenerja, predavatelja in pisatelja Roya Goreye. V njej je zbranih dvajset resničnih zgodb slovenskih avtorjevo volji, pogumu in vztrajnosti. Ko jih boste prebrali, preprosto
ne boste mogli dojeti, da tudi na sončni strani Alp premoremo toliko čudovitih in srčnih ljudi, ki so zmogli iti preko za marsikoga nepremagljivo težavo, oviro ali izziv.
Vsakdo od nas ima svojo srčno zgodbo, le da se včasih tega sploh ne zavedamo, saj menimo, da je naša življenjska zgodba nepomembna, in da smo tudi mi sami preveč nepomembni, da bi bili vredni srčne zgodbe in izpolnjujočega življenja. Ni ga človeka, ki se ne bi občasno spopadel z vzponi in s padci, z dobrimi in s slabimi časi, z zdravjem in z boleznijo, z dobičkom in z izgubo, s srečo in z nesrečo, z ljubeznijo in s strahom .
To ni knjiga, ki govori zgolj o težavah, ovirah in izzivih, pač pa knjiga, ki nas usmerja k rešitvam, k novim priložnostim in k ljubezni. Preko resničnih življenjskih zgodb lahko prepoznamo in ponotranjimo marsikateri življenjski nauk, in tako naredimo korak naprej na svoji poti.
Kako bi se vi odzvali, če bi vam zdravniki dejali, da ne boste mogli več normalno hoditi, daje vaša bolezen (rak) neozdravljiva, ali pa da je vprašanje, če boste sploh še kdaj slišali? Kakšni bi bili vaši odzivi, misli, čustva? Bi obupali in se vdali v usodo ali vztrajali?
Ali pa ko se spopadate s težavami s težo, z zdravjem in s sprejemanjem samih sebe? Ali pa ko nekje na pol poti, ko se na primer odpravljate na pot okoli sveta, nepričakovano doživite prometno nesrečo in je avto praktično totalka?
Spet druga srčna zgodba govori o tem, kako je mlado dekle šlo na obisk k svojemu dragemu, ki je bil v vojski na čisto drugem koncu države. Časovna stiska, nepričakovane težave s prevozom . in še kup drugih nevšečnosti. Bi se vi vdali in obupali, ali pa bi raje pogumno vztrajali dalje?
Ko boste prebrali vse te Srčne zgodbe, boste postali drugačen človek, bolj se boste naučili ceniti sebe, svoje sposobnosti, sluh, zdravje, noge, ljubljeno osebo.
To je knjiga, ki prinaša upanje in med ljudmi širi radost, srečo in ljubezen.
Naj vas Srčne zgodbe navdihnejo in usmer{jo na pot ljubezni, radosti in sreče. Resnično si zaslužite imeti to knjigo na svoji knjižni polici. Vedno ko jo boste pogledali, se boste spomnili, da vse le ni tako črno kot se zdi, in da upanje vedno ostaja. Le zaupati morate, Srčne zgodbe pa so vam pri tem lahko v veliko oporo, navdih in spodbudo.
Delo razkriva temno in zakrito stran novejše nemške zgodovine. Gre za sovjetsko zasedbo Berlina ob koncu druge svetovne vojne, ki je s seboj prineslo veliko vsakršnega nasilja. Predvsem množična posilstva, ki so bila vse do izida te knjige v Nemčiji in drugod tabu. Ženska v Berlinu je dnevnik izobražene mlade ženske, ki si vsak dan beleži svoja vsa hujša doživetja z ¯osvobodilno vojsko® in pri tem ujame vso težko atmosfero mesta po padcu nacizma. Vitalno in z odrešilnim humorjem prepleteno delo je povzročilo v Nemčiji pravi vihar polemik, kljub temu pa so ga literarni kritiki označili za eno pomembnejših del, ki so izšla v zadnjem desetletju.
Poleg knjig, ki jih je avtor napisal v slovenščini, je napisal v nemščini številne študije o starejši književnosti na Slovenskem, ki tukajšnjemu bralcu sploh niso dostopne. Tako je v Tuebingenu objavil razpravo o humanizmu v Sloveniji, na Dunaju premišljevanje o razmerjih med humanizmom in reformacijo, njegove prispevke pa so objavile tudi strokovne revije v Parizu, Gradcu Razprave, zbrane v tej knjigi, bodo pokazale impozanten in slovenskemu bralcu v dobršni meri neznan opus našega raziskovalca in misleca.
Novi roman Andreja Capudra se navezuje na poprejšnja dva Ä Rapsodija 20 in Iskanje drugega (oba sta izšla pri Slovenski matici in sta še vedno na voljo) in je torej zadnji del trilogije. Z njim se zaključuje zgodovinska freska Slovenije, ki sega zdaj že v tretje tisočletje. Skozi izpoved Iza Neubauerja, ki doživlja očiščenje ob bolezni svoje žene Hane, se zgodba zaokroža v svoj nadčasni in odrešenjski vrh. Glavni junak hoče biti zasebnik in bogoiskatelj, a ga družba sili v nenehni angažma.
Velika tema avtorjeve filozofije je odnos znanosti do življenja. Ta odnos pa ima tudi svojo politično razsežnost Ä namreč glede vprašanja, koliko more znanstveni odnos do sveta pozitivno vplivati na kulturo človekovega bivanja v svetu. Njegova paradoksna ideja je, da znanstveni napredek 19.stoletja ustvarja dezorientacijo v politiki, ki ima za posledico vojne in družbeni kaos. S to knjigo Slovenska matica zaključuje dolgo vrsto izdaj tega filozofa. Knjigo je prevedel Valentin Kalan.
Predstavljajte si vznemirjenje otrok, ko gradijo svoje skrivališče iz vej ali izdelujejo čolničke iz vejic, se plazijo med visoko travo in iščejo zanimiva bitjeca. Igranje na prostem je bilo nekdaj sestavni del odraščanja: otroška domišljija se je lahko razmahnila, zaradi tekanja na prostem pa so bili otroci čili in zdravi. Zdaj pa zaradi strahov staršev, da se njihovim otrokom ne bi kaj zgodilo, vsi skupaj prepogosto obtičijo v stanovanju.
Priročnik Igrišča narave je poln načrtov za domiselne igre, ročne spretnosti in zamisli za pustolovščine. Otroke in njihove družine, skrbnike in učitelje spodbuja, da se spet odpravijo v naravo. Ne glede na to, ali živite v mestu ali na podeželju, ali ste roditelj enega otroka ali vodja dvajsetih, vam bo knjiga pokazala, da lahko v naravi počnete zelo veliko zabavnih reči.
V knjigi so opisane dejavnosti, ki segajo od vznemirljivih iger do oblikovanja stvari iz naravnih materialov. Morda si boste spomladi zaželeli izdelati loke in puščice iz mladik, se poleti igrati skrivalnice, jeseni skakati v kupe listja ali pozimi ustvarjati obešanke iz koščkov ledu … Opisane so tudi pustolovske igre, ki se jih igramo, ko pade mrak, in igre, ob katerih se lahko zabavamo vse leto.
10. junija 1997 se je zgodila najhujša nesreča v zgodovini slovenskega gorskega reševanja, ki je pretresla slovensko in mednarodno javnost. Med vajo reševanja s helikopterjem nad Okrešljem se je smrtno ponesrečilo pet odličnih gorskih reševalcev: Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž. Knjiga Tragedija v Turski gori je posvečena njihovemu spominu in zahtevnemu poslanstvu slovenskih gorskih reševalcev.
Iskrene in pretresljive pripovedi ter razmišljanja udeležencev in očividcev ter drugih z nesrečo prizadetih ljudi nas ob pomoči bogatega fotografskega gradiva popeljejo v svet gorskega reševanja. Prikazujejo dramatične dogodke pred nesrečo, med njo in po njej. Avtor knjige je prim. Iztok Tomazin, alpinist, himalajec, gorski vodnik, literat, predvsem pa gorski reševalec, eden od najaktivnejših in najbolj izkušenih zdravnikov Gorske reševalne zveze Slovenije. Med 40 sodelavci so gorski reševalci, zdravniki, člani posadke helikopterja in svojci ponesrečenih.
Beli kralj je skupek osemnajstih zgodb, ki jih povezuje pripoved enajstletnega dečka, potem ko mu pred očmi odvedejo očeta v zloglasno delovno taborišče. Džata, tako je ime dečku, ostane edini moški pri hiši, saj celo stari oče po sinovi aretaciji ostane zvest oblasti. V tej pretresljivi prvoosebni pripovedi dečka iz blokovskega naselja v času nekdanjih totalitarističnih režimov vzhodnega bloka -Romunije, Madžarske – pa se postopoma izriše kompleksna in tragična izkušnja posameznika v razmerju do trenutne oblasti, do okolja, do drugih, ki se prilagajajo napisanim in nenapisanim pravilom preživetja.
Skozi pogled enajstletnega dečka se tako v romanu Beli kralj razkriva življenje v nekdanjih totalitarističnih režimih, pogled, ki v vrsti opisov odraščanja ne izgubi nedolžnosti, otroške radoživosti in radovednosti, predvsem pa upanja.
Ob japonskem napadu na Havaje decembra leta 1941 so Združene države Amerike doživele največji poraz v svoji zgodovini. Še huje pa jih je poraz prizadel moralno, saj so se ZDA do takrat imele za nepremagljive. Da bi se vsaj malo maščevali za tako bridek poraz, je vojska ZDA v tajnosti pripravila najveličastnejši načrt napada do tedaj. Temeljil je na popolnem presenečenju z uporabo skrajnih zmogljivostih takratne mornarice in letalstva. Spomladi leta 1942 so bombardirali Tokio.
Avtor, poročnik ameriškega vojnega letalstva, ki se je tudi sam kot pilot bombnika udeležil napada, v obliki reportažnega zapisa opisuje dogodke v živo, tako rekoč v eni sapi, knjiga pa je izšla še med vojno, le eno leto po napadu.
Dogodki se vrstijo naglo drug za drugim. Priprave z izbranimi posadkami bombnikov potekajo povsod po ZDA. Sam napad se prične z vzletom z letalonosilke, ki naj bi letala pripeljala čim bliže japonski obali, saj bi morali po bombardiranju nadaljevati s poletom daleč do letališč na Kitajskem. Ker pa jim del načrta spodleti, letala poletijo prej, kot je bilo načrtovano, in se zaradi pomanjkanja goriva komajda privlečejo do kitajske obale, kjer so posadke prisiljene izskočiti ali zasilno pristati.
Zgodba je napisana preprosto in doživeto pod močnim vtisom vseh preteklih dogodkov. Vendar pa je pripoved tekoča in zaradi pisateljeve objektivnosti tudi pretresljiva. Tako sámo vojno spoznamo še drugače – boj letalcev za preživetje z nesebično pomočjo tujih ljudi v povsem neznanih krajih. Tudi v tem je zanimivost te knjige.
Maks Corneloup, avtor radijskih feljtonov, se preseli v stanovanjsko hišo na številki 5 v ulici Doulce-Belette. Nasproti njega živi Eug?ne Fluche, umetnik in slikar, ki ga ves dan opazuje s svojega okna. V obupu začne Maks beležiti vsak njegov najmanjši gib in ga opisovati v svojem dnevniku. Med stanovalce v ulici Doulce-Belette se naseli nezaupanje. Splošno ozračje dvoma in sumničenja podžigajo hišnica, gospa Ledoux, nori filmski režiser, gospod Zamora, avtor erotičnih romanov po imenu Lazare Montagnac, pes Hector in drugi živopisani junaki… Na koncu zavlada strah. Ko se pojavi prvo truplo, stanovalce po hitrem postopku obišče čudaški komisar Taneuse. Kdo se skriva za zločinom? In kdo bo od njega imel koristi?
Psihoterapevtka Betty McLellan je napisala knjigo, ki je resna in hkrati duhovita. Z velikim občutkom piše o razmerah, ki spravljajo ob živce zelo veliko žensk. Trdi, da je čustvena nezrelost moških nekaj običajnega, in svetuje, kaj lahko stori ženska, da se ji ne bo treba vdati v usodo zagrenjene in depresivne ali nejevoljne žrtve.
Fantje so pač fantje. To frazo smo tolikokrat slišali – jo celo izrekli – da bi moške razbremenili odgovornosti. Toda, kot nam pokaže Betty McLellan, s takšnimi izgovori delamo medvedjo uslugo fantom, moškim, ženskam – vsej družbi. V interesu vseh je, da moški prevzamejo odgovornost za svoje grdo vedenje. To knjigo bo hotela prebrati vsaka ženska in moral bi jo prebrati vsak moški
Dale Spender
Priročnik govori o ženskah, ki so prepričane, da hodijo z resnimi moškimi, ugotovijo pa, da so njihovi partnerji nedorasli, čustveno nezreli in neodgovorni fantki. Knjiga je polna praktičnih nasvetov, kako ravnati v primeru, če je partner nasilen, če vara, če zanemarja svoje gospodinjske dolžnosti ipd. Avtorica brez dlake na jeziku ženskam v stiski svetuje, kako naj se postavijo zase in kako naj partnerja, kadar je neozdravljivo neodgovoren in brezupen primerek moške vrste, brez sentimentalnosti dajo na čevelj.
Elie Wiesel v Noči, prvoosebnem memoarskem pisanju, opisuje svoje izkušnje, izkušnje 15-letnega dečka, v času nacistične okupacije v judovskem getu v Sighetu (Romunija), likvidacijo geta, deportacijo v Auschwitz in nato Buchenwald. Njega mati in dve mlajši sestri sta umrli, njegov oče pa je umrl tik pred osvoboditvijo koncentracijskega taborišča aprila 1945. Prav iz tega časa pa so tudi najbolj pretresljive strani avtobiografskega romana. Po vojni je Elie Wiesel študiral v Parizu in postal novinar. Njegovo delo Noč je s svojo izjemno sporočilnostjo in pomenom o svetu brez človečnosti, brez pravic, o moralni odgovornosti vsakogar izmed nas, postalo temeljno delo vsake literature in je prevedeno v več kot 30 jezikov. Zdaj bo izšlo tudi v slovenščini.
To je resnična zgodba o velikem prijateljstvu med mladičem povod nega konja, po imenu Owen, In 130-letno želvo velikanko, z imenom Mzee.
Decembra 2004 se je dogodilo nekaj neverjetnega.
Mladega, preplašenega povodnega konja, od družine ga je ločil cunami, ki je divjal po jugovzhodni Aziji, je posvojila prastara želva z Aldabre.
Stara želva, ki je mnogo let preživela popolnoma sama, je sprejela mladega povodnega konja, kot bi bil njen otrok. Zdaj sta neločljiva. Ta nenavadna zgodba je osvojila srca ljudi po vsem svetu.
Ekipa narodnega parka, Craig Hatkoff, njegova hči Isabella Hatkoff in dr. Paula Kahumbu, direktoŹrica narodnega parka, v katerem živita prijatelja, se je odločila ljudem predstaviti zgodbo o nenavadnem prijateljstvu.
Prijazna zgodbica, ki se začne s težavnim reševanjem Owna iz morja in nadaljuje z življenjsko vezjo z Mzee, bo gotovo očarala bralce vseh starosti.
Fotografije so delo mednarodno priznanega fotografa Petra Gresta, ki je neverjetno in dramatično zgodbo v sliki prvi predstavil svetu.
Resnična in nenavadna zgodba nas opominja, da je moč prijateljstva večna, kljub tragedijam, ki se lahko pripetijo, ter da so včasih naši najboljši prijatelji tisti, od katerih bi to najmanj pričakovali….
Ponudba ni ažurna, nakup ni mogoč.
Obiščite našo knjigarno cangura.com.
Hvala za razumevanje, lep pozdrav.
Želite biti obveščeni, ko bo stran znova aktualna?
Naročite se na obvestila in nam zaupajte svoj email!
Obvestili vas bomo, ko bo knjige.plus znova aktivna.
Do takrat vas vabimo na cangura.com.
Za boljšo izkušnjo uporabljamo piškotke za analitiko. Politika zasebnosti