Knjižica, ki je pred vami, ni nikakršen špeh. Vsebine vam tu ne morem izdati. Na hrbtni platnici izvirnika piše, da gre za opis človeških čudastev in spalnih navad ter preglavic z nemškimi železniškimi uradniki. Lahko pa vam zaupam, da sem se med prevajanjem zelo zabavala, in prepričana sem, da se je med pisanjem zabaval tudi avtor. Zdaj je vrsta na vas, dragi bralci. Vtaknite knjigo v žep in jo nosite s seboj. Primerna je za branje v parku, med kosilom ali pod klopjo. Lahko jo berete tudi v čakalnici pri zobozdravniku. Govori se , da se slovenci premalo smejemo, d kupujemo in si izposojamo le kuhaske knjige ter priročnike z nasveti za zdravo duhovno življenje. Če se vam zdi, da bi bilo to potrebno spremeniti in vam vam je knjiga všeč, povejte naprej!

Mateja Parper, prevajalka

Knjiga, ki je namenjena predvsem osnovnošolski mladini pripoveduje zgodovino človeštva, a ne tiste o cesarstvih, kraljih ali vojnah, marveč opisuje razvoj človeške znanosti in tehnike od pradavnine do današnjih dni. Sledili bomo kronološkemu razvoju, ki se začne z obdelovanjem kamenja pri naših daljnih prednikih, se nadaljuje z gradnjo vodnih koles, orožja in motorjev ter se zaključi z obvladovanjem cepitve atoma in izumom računalnika. Ta časovni sprehod med številnimi civilizacijami bo priložnost za razumevanje dejstva, da so vse kulture brez izjeme doprinesle svoj delež k temu skupnemu razvoju. Pustolovščina človeštva, ki ji pravimo tudi razvoj znanosti in tehnike, se začne v prazgodovini, ko so naši predniki začeli izdelovati prva orodja, preproste pestnjake, pri čemer pa se niso ustavili, temveč so jih vse bolj in bolj izpopolnjevali. Ta razvoj se ni nikoli več ustavil, odkar so se ljudje mukoma otresli živalskosti pa vse do današnjih dni, ko ne le strokovnjaki, znanstveniki in raziskovalci, temveč tudi čisto navadni ljudje izkoriščajo možnosti, ki nam jih ponujajo sateliti, računalniki, internet … Ta knjiga je povabilo na popotovanje skozi prostor in čas, na katerem si boste lahko ogledali zgodovino razvoja znanosti in tehnike ter pri tem spoznali, da so k stvaritvi današnjega sveta prispevale vse kulture in civilizacije, ki so obstajale ali pa še obstajajo na našem planetu.

Anina je najstnica, ki se v prvem letniku gimnazije z vasi preseli k dedku v mesto. Toda lastnost Ä posledica bolezni, ki jo je mogoče opaziti že ob prvem pogledu nanjo Ä kroji njeno življenje v drugačno, bolj naporno in trnovo smer. Njeni čisto beli lasje in okvarjen vid so namreč posledica albinizma, kar je seveda dovolj velik razlog za zbadljivke vrstnikov, ki jo gledajo kot čudo, namesto da bi ji pomagali. Vse to botruje temu, da nekoč vzorna učenka in hčerka zapade na skrajne meje dovoljenega ter se sreča z zabavo, alkoholom in drogami. Njeno popolno nasprotje je Nik, ciničen sin bogatih staršev, v katerem Anina prebudi čustva, ki jih prej ni poznal.

Anita je živela povsem običajno življenje, dokler je uglajen tujec ni potegnil v popolnoma drug svet. Tam odkrije, da je v resnici Tania, izgubljena princesa Vilinije, ki je skrivnostno izginila na predvečer svoje poroke petsto let pred tem. Vilinija, ki je bila od njenega izginotja potopljena v mrak, ponovno oživi. A Tania ne more pozabiti Anitinega sveta in fanta, ki ga je tam ljubila. Razpeta med dve ljubezni in med dva svetova, Tania počasi odkriva, zakaj je pred mnogimi leti izginila. Poseduje namreč edinstveno magično sposobnost, ki jo bo primorana uporabiti, da prepreči zlobne nakane, ki pretijo Viliniji.

Če bo on uglašen le kanček na njeno čustveno struno, da bo zmogel potrkati ob pravem času na dušo, se bosta različna značaja in pogleda našla
In če se strune harmonije ne bodo oglasile in zazvenele, bosta obstala vsak na svojem bregu reke. Ta se bo širila in ožila, le strnila se bregova ne bosta .

Odraščanje bo veliko bolj preprosto, če boš vedel, kaj pričakovati. Ta knjiga jasno in razumljivo govori o tem, kaj se bo zgodilo s tvojim telesom, poleg tega pa razlaga tudi nekatere tvoje občutke. Tukaj se skriva vse, kar moraš vedeti o tem pomembnem obdobju svojega življenja.

Klasična glasba v filmu je poljudno in privlačno napisan zgodovinski in kritični pregled klasične glasbe, kot je bila uporabljena v najrazličnejših filmih, od nastanka sedme umetnosti pa vse do danes.
Mitja Reichenberg, sicer avtor številnih del in člankov s področja filmske zgodovine in kritike, je zbral izjemno veliko število podatkov in na podlagi tega plastično prikazal, kako in na kakšen način so glasbo posameznih velikih imen svetovne glasbe v svojih filmih uporabljali svetovni režiserji, od najbolj znanih vrhunskih umetnin pa do razvpitih uspešnic velikega platna. Knjigi je dodano tudi bogato slikovno gradivo.

Milček Komelj, eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in likovnih kritikov, je svojo mladost preživel v Novem Mestu, zato novo knjigo iz serije del o slovenskih mestih, pripravil še s posebno ljubeznijo. Ker je urednik Novomeške knjige tudi odličen poznavalec literature in je njegovo znanje skoraj enciklopedično, smo dobili zares izčrpen in vsestranski izbor umetniških fragmentov in pričevanj o majhnem, a za slovensko kulturo izjemno pomembnem slovenskem mestu. V središču je seveda znamenita Novomeška pomlad, v kateri so se oblikovali nekateri vrhunski ustvarjalci slovenske književnosti.

Barvna slikanica za otroke, ki jo je ilustriral Dubravko Baumgartner. Primerna je za mlade bralce, za otroke, ki se branja šele učijo in za predšolske otroke, ki jim odrasli prebirajo pravljice.
Zgodba govori o ptičku, za katerega njegova mama ni našla nobenega imena, saj ni bil podoben nikomur, ki bi ga poznala, kakor so jo spominjali ptičkovi bratci in sestrice. Tudi, ko je prišel dan vzleta iz gnezda, se je ptiček skril pod perut in zajokal ter le opazoval vragolije, ki so jih počeli njegovi bratci in sestrice.
Ptiček se je zasmilil škrjancu Viljemu, ki mu je obljubil, da ga bo naučil peti. In res, na vsakoletni prireditvi, kjer so živali iz gozda pokazale, kaj znajo, je ptiček zapel tako lepo, da je živalim zastal dih. In pesem ga je naučila leteti. Viljem je zavriskal: Naj živi ptiček Pevko! In tako je ptiček dobil svoje ime – Pevko.
Zgodba uči, da lahko s pomočjo pravega prijatelja premagaš vrsto težav, samo če v vsakem poskušamo najti nekaj, v čemer je dober.

To je že 8. knjiga v zbirki Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev. Moravec z velik akribijo opiše Mrzelovo tragično življenje (medvojni izgon v taborišče Dachau in povojni dolgoletni zapor na Golem otoku) in vse glavne značilnosti njegovega neobsežnega, a vplivnega literarnega opusa.

Sladice, sladko zadovoljstvo po jedi, imajo razmeroma kratko zgodovino. Pojavile so se pred 200 leti in na­domestile dolgo časa prevladujoče težke, sladke poobedke iz mastnega testa ter obilne jajčne omake.
V sladicah so združeni svežina svežega zrelega sadja, pravkar obranega na vrtovih in v gozdovih, kakovost kmetijskih proizvodov, kot so sveži mlečni izdelki (smetana in kisla smetana) in pravo razmerje sladkega, sladkorja in medu, ki nista glavni sestavini, ampak jedem le izboljšujeta okus. Priprava dobrih sladie zahteva izbiro prvovrstnih dodatkov, dober občutek za mešanje sestavin, občutljiv nos za pravi vonj sladic in ustvarjalno veselje ter zadovoljstvo ob odkrivanju novih kombinacij in različic. V se te lastnosti odlikujejo mnoge profesionalce in amaterje, ki pripravljajo sladice s pravo strastjo.
Sveže ideje vzbujajo veselje že ob sami pripravi, sproščajo čutne užitke pri jedi ter presegajo ustaljene navade in predstave, o tem, kaj sodi skupaj ter tako vodijo do novih odkritij. Če bodo bralci preizkusili naše predloge ter se prepustili domišljiji in poskusili kaj novega, bodo zagotovo odkrili nove okusne sladice.

Bienalna predstavitev katerekoli umetnosti že zaradi same narave bienala prikazuje trenutno stanje umetnosti, z zaporednimi razstavami v krajših časovnih presledkih pa spremlja tudi njeno gibanje in razvoj.
Ljubljanski mednarodni grafični bienale je imel ob nastanku (leta 1955) dve še posebno pomembni nalogi. Prva je bila, da našemu, po drugi svetovni vojni precej zaprtemu likovnemu življenju odkrije evropsko, zlasti zahodno sočasno likovno ustvarjanje in ugotovi, kam se je uvrstila domača grafična ustvarjalnost v širšem likovnem prostoru. Druga naloga pa je bila, da ji omogoči primerjalni razvoj. To delo je bienale opravil. Z vsemi nadaljnjimi prireditvami pa je bolj ali manj uspešno spremljal likovno gibanje v svetu.
V šestdesetih letih, kmalu po renesansi grafike v ZDA, ki je dala nove spodbude, smo bili priča izrednemu razmahu grafičnih prireditev v svetu, takih, ki so predstavljale grafično dejavnost celovito ali samo regionalno. Ni jih veliko obstalo. Ljubljanski bienale je dokazal svojo vitalnost. Moč mu je dajalo tudi prepričanje, da Ljubljana mora obdržati mednarodno prireditev, ki je opazno spodbudila in dvignila domače ustvarjanje(Ljubljanska grafična šola) in pridobila naklonjenost domačega in tujega občinstva.
Osemdeseta leta so z novo podobo doživela temeljito likovno preobrazbo, v grafiki tudi zaradi novih reprodukcijskih možnosti. To je sprožilo živahna razglabljanja o tem, kakšna bo usoda ljubljanske prireditve. Zagovorniki
velikega izročila čiste umetniške grafike in privrženci visoke reproduktibilnosti demokratičnih tehničnih izzivov so s svojimi nasprotujočimi si mnenji vplivali tudi na same umetnike, da so se začeli odločati za novosti. Na tem razpotju sta durerjanska in guttenberška smer ubrali vsaka svojo pot.
Bienale se tradiciji ni odrekel, vrata pa je odprl tudi novim pristopom. To je bil čas instalacij, umetnost je stopila iz ateljeja in intime, se otresla čustvene navezanosti. Grafika je zapustila male formate in na megaformatih zavzela tudi ulico, se začela spogledovati z oblikovanjem in kar nekajkrat postala embalaža, pomembnejša od vsebine. Predstavniki obeh omenjenih smeri pa so začutili skupno potrebo, da se približajo življenju neposredno, postanejo življenjski. Na tej podlagi je bienale gradil naprej.

Knjiga, ki je pred vami, je pravzaprav katalog razstave Vladimirja Makuca, ki jo bomo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprli novembra 2002 in bo naslednje leto gostovala v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Mestni galeriji v Novi Gorici, Galeriji Murska Sobota in Obalnih galerijah v Piranu. Sliši se paradoksalno, vendar je zamisel o razstavi nastala leta 1995 med pripravami na razstavo, s katero je Mednarodni grafični likovni center predstavil umetnika v okviru koncizno zasnovanega cikla, imenovanega Sto grafičnih listov in posvečenega osebnim pregledom grafičnih opusov umetni­kov in umetnic Ljubljanske grafične šole. Zaradi konceptualne usmeritve cikla v grafiko je razstava izpustila Makučeve risbe, slike in kipe, ki so prav takrat postajali vse bolj pogosti medij Makučevega umetniškega početja. To je vplivalo na nastanek zamisli o razstavi, na kateri bi javnosti kompleksneje predstavili še druge zvrsti Makučevega ustvarjanja.

Jubileji so nekakšni miljniki na poti dogajanja in 25. bienalski jubilej pomeni pol stoletja prehojene poti. Zdaj je torej nedvomno priložnost, pa tudi trenutek, da se človek, ki je bil z ljubljanskim Mednarodnim grafičnim bienalom vseskozi povezan – najprej operativno, zdaj v okviru konzultativnega odbora , ozre nazaj. Priložnost, da pregleda trenutno situacijo in da skuša presoditi, kako, upoštevaje preteklost in sedanjost, zagotoviti prireditvi, ki se je doma in v svetu nedvomno uveljavila, smiselno prihodnost, pot naprej.
V bistvu gre za vprašanja, ki so se na novo odpirala ob vsaki postavitvi bienala. Pri tem sta imela odločilen vpliv dva dejavnika. Umetniki, ustvarjalci grafičnih listov, in nagrade mednarodne žirije, ki je dela presojala in postavljala akcente. Ponudba in presoja sta hodili z roko v roki.