Skozi ljubezensko zgodbo, ki se odvija med Valjhuno, Veliko Svečenico in njenim pomočnikom Valkirkom, poteka še ena, v kateri se spominjamo, kako smo se enkrat že oddaljevali od lastnih src in prisegali samo na tehniko, tehnologijo in znanost. Kako je že bilo vse razčlovečeno, odtujeno, mrtvo in prazno. Narava pozabljena in izropana, srca pa okamenela in trda. Ko je štelo edinole, koliko smo uspeli nakopičiti moči, slave, uspeha, materialnih dobrin… Ko smo samo jemali in pozabili, kakšen čar in izpolnitev je v dajanju. Čas, ko nismo zmogli Brezpogojne Ljubezni izražati. In ko je bila izdana Ljubezen, je bilo izdano Upanje. Ko je umrlo tudi Valjhunino srce, se je pridružilo pokopališču živih mrtvecev na Atlantidi. Tako je bila Valjhuna le zadnji sprožilec Roke Neizbežnega, ki je celotni civilizaciji omogočila novo Življenje. Življenje, ki ga živimo tukaj in zdaj. Atlantida še vedno odmeva. Čaka, da se bo skozi naša prebujena Srca lahko dvignila z dna morja. Ali takratna izkušnja res ni bila dovolj? Potrebujemo nov potop? Zakaj ne bi izbrali Vstajenja iz sna pozabe? Tukaj in zdaj? Atlantida čaka našo odločitev. In zopet se čas v neki dimenziji že izteka…

V pričujoči knjigi je spomin avtoričinega srca, po povratku s potovanja po Egiptu, segel daleč nazaj v čas, ko so tam živeli faraoni.

Nastala je pripoved, v kateri nas mladi egiptovski faraon Miruka pod vodstvom duhovnih vodnikov, ki prihajajo z Neba, skozi borbo s silami teme in skozi obujanje svojih notranjih potencialov – zdraviti z golimi rokami, izvajati čudeže, videti v človeška srca, v pretekla življenja in v prihodnost, obstajati v vseh dimenzijah istočasno in biti Bog – z ljubeznijo popelje skozi našo lastno notranjo duhovno rast in pred nami razgrne vizijo prihodnosti Človeštva…

Včasih življenje pokaže prave barve šele, ko nas privede čisto do roba. Tedaj, ko nimamo več česa izgubiti, ko je srce navidezno napolnjeno s črnino, se začne v nas razširjati svetloba. Tudi pričujoče presunljive zgodbe iz knjige Odgovori mi, kjer se pred nami razgrnejo kompleksne človeške usode, ob izteku prinašajo svetlobo.